Tiskane izdaje
Ljubljana – Na kar 12 ministrov za zdravje, ki so delovali v času sedmih premierov v 24 letih, se nanaša revizija računskega sodišča, ki je ugotovilo neučinkovitost ministrstva za zdravje na področju zdravstvenega sistema. Kje so vzroki za neučinkovitost, smo vprašali štiri najbolj opazne ministre iz tega obdobja.
Računsko sodišče je v reviziji opozorilo zgolj na nekaj pokazateljev neučinkovitosti. Kot ključni dejavnik je pokazalo slabo povezanost in delovanje enot znotraj ministrstva. Mi pa smo izbrane sogovornike povprašali po splošnih vzrokih, zaradi katerih niso mogli uresničiti načrtov, ki so si jih zadali in zapisali v (nesprejetih) resolucijah in zakonih za izboljšanje zdravstva. Državljani občutijo to neučinkovitost v predolgih čakalnih dobah. Zakaj so torej vlade na področju zdravstva v teh 24 letih neučinkovite?
Politiki delijo zdravstvo
Prvi iz revidiranega obdobja je bil Božidar Voljč, minister od leta 1992 do 1997. »Zanimivo je, da se govori le o zdravstvu. Se je kdo vprašal, ali je celotna vlada učinkovita? Ali je učinkovito računsko sodišče? Kaj pa je naredilo takega v tem obdobju? Očitek v celoti zavračam. V mojem času smo izvedli zdravstveno reformo, uvedli smo zasebno zdravstvo, ki ga pred tem ni bilo, ustanovili zdravstveno blagajno, zbornice, vpeljali smo dopolnilno zavarovanje, ki je nadomestilo participacijo. Se spomnite, da je bilo treba pred tem – v socializmu – vsak obisk pri zdravniku in vsako zdravilo doplačati? V mojem času ni bilo čakalnih dob, mreža je bila pregledna, ljudje so dobili možnost izbire. Ste opazili, da je Slovenija po razvitosti v zadnjem letu napredovala za pet mest? Največ točk ji je prineslo zdravstvo! Pa se kljub temu iz zdravstva dela politična tema. Čeprav zdravje ljudi povezuje, ga politiki delijo na levo in desno, na tiste, ki so za privat, in take, ki so za javno. Oboje mora soobstajati,« je dejal sogovornik.
Zelo veliko interesov
Dušan Keber, minister med letoma 2000 in 2004, meni, da je v tem dolgem obdobju vsak minister delal malo drugače in da ni mogoče dati enotne oznake za vse. Poudaril je, da je bilo v njegovem obdobju zelo veliko dela z evropskimi direktivami. Napisal je belo knjigo, kar je podobno kot nacionalni program. Zakaj ni bilo reforme? »Zdravstvo neposredno posega v vsakodnevno življenje vsakega državljana, zato je zelo veliko interesov. Vlade po vsem svetu padajo zaradi zdravstva. Zato je vlada bolj odzivna na tiste, ki imajo parcialne interese, ljudem pa ni dovolj blizu. Močna zavora razvoja sistema je konflikt med javnim in zasebnim. Največji dosežek je, da smo ohranili javno zdravstvo. Če bolniki niso dovolj informirani, vsakomur nasedejo. S tem sistemom niso zadovoljni, zato bodo mnogi nagonsko rekli, ja, smo za spremembe, a ne vedo, kaj jih čaka. Koncept, da bo v zasebnem zdravstvu bolje, je zavajajoč. Velika objektivna vzroka za stanje zdravstva sta njegova podfinanciranost v primerjavi z drugimi državami in premajhno število zdravnikov,« meni Keber.
Blokade z vseh strani
Andrej Bručan, ki je vodil ministrstvo med letoma 2004 in 2007, vidi ključni vzrok za počasne spremembe zdravstva v zavorah zunaj ministrstva. »Kot minister si vedno v blokadah z vseh strani. Vpletajo se ljudje, ki vodijo zdravstvo že 30 let. Isti ljudje iz sindikatov, s katerimi smo zakon o zdravstvenem varstvu uskladili, so potem na skupščini ZZZS vse zminirali in ga ustavili. Ni bilo mogoče spremeniti zavarovalniškega sistema, ne upravljanja zavodov. Moj državni sekretar France Cukjati je naredil izvrstno mrežo, a je ostala v predalu. Smo pa v mojem času ogromno naredili. Sprejeli smo resolucijo, izvedli 16 investicij in prav toliko novel zakonov, čakalne dobe smo skrajšali na nič. Kar zadeva koncesije, smo jih veliko večino podelili na predlog občin. Za koncesije do leta 2007 zakon ni predpisoval razpisov. Danes menim, da je treba koncesije ukiniti, ker lahko vsak zdravnik dela za zavarovalnico po pogodbi, kot drugje v Evropi. Upam, da poročilo računskega sodišča ni politično zasnovano, ker pozitivno ocenjuje usmeritve sedanjega ministrstva, ki zagotovo niso prave. Potegniti bi bilo treba črto in ves sistem postaviti na novo,« je povedal Bručan.
Ni politične volje
Borut Miklavčič, minister med letoma 2008 in 2010, je dejal, da je vse, kar je bilo v pristojnosti ministrstva, lahko uredil, v njegovem času bolnišnice niso imele izgub, pripravil je tudi oba ključna zakona, ki pa nista prišla niti na vlado. »V mojem času ni bilo politične volje za zakonodajne spremembe. Tudi če bi mrežo izvajalcev kdo pripravil, bi županski lobi preprečil sprejetje. Če poskušaš nekomu nekaj odvzeti ali ne dati, je cel cirkus.« ZZZS je po zakonu samostojen, nadzira pa ga računsko sodišče, je spomnil Miklavčič, zato so očitki v tem delu neutemeljeni.
