Že tretjič zavrgli oceno ustavnosti

Ljubljana - Skupina 61 poslancev je pred dvema letoma vložila zahtevo za presojo ustavnosti zakona o neplodnosti in postopkih oploditvi z biomedicinsko pomočjo. A je tudi to, že tretjo zahtevo, ustavno sodišče zavrglo brez vsebinske presoje. Tokrat z utemeljitvijo, da bi lahko poslanci pač spremenili zakon.

Barbara Hočevar

Enainšestdeset poslancev SD, SMC, Desus, ZL in zavezništva je decembra 2014 vložilo zahtevo za presojo ustavnosti zakona, ker po njihovem mnenju sedanja ureditev, ki omogoča postopke umetne oploditve le zakonskim in zunajzakonskim parom, samskim ženskam pa ne, krši tiste člene ustave, ki zagotavljajo prosto odločanje o rojstvu otrok in ki govorijo, da morajo biti vsakomur zagotovljene enake pravice in možnosti do osebnega dostojanstva in varnosti.

Enako pobudo je vložila skupina poslancev že v prejšnjem sklicu državnega zbora, vendar jo je ustavno sodišče zavrglo, ker jim je potekel mandat, še pred tem pa jo je vložila posameznica, pri kateri je bila diagnosticirana neplodnost. Njeno pobudo pa so zavrgli, ker ni mogla izkazati pravnega interesa.

Tokrat pa je ustavno sodišče z osmimi glasovi za in enim proti odločilo, da bi lahko predlagatelji, ki so takrat tvorili absolutno večino zakonodajnega telesa, že sami odpravili neustavnost, če menijo, da obstaja, ne pa, da vprašanje prelagajo na ustavno sodišče. Po njihovem mnenju dejstvo, da je bila pobuda vložena s strani neformalne skupine poslancev, ne more biti odločilnega pomena.

»Odločitev je neprijetno presenečenje za vse, ki menimo, da je ustavno sodišče dolžno k svojim presojam pristopati vsebinsko in ga v prvi vrsti razumemo kot organ zaščite človekovih pravic pred samovoljo oblasti in drugih nosilcev moči v državi. S tokratnim sklepom smo dobili novo odločitev v seriji tehnokratskih in formalističnih izogibanj vsebinskemu odločanju, ki sama na sebi sicer stoji in do določene mere razumno razlaga razmerje med državnim zborom in ustavnim sodiščem, ne upošteva pa, da v Sloveniji zaradi vedno večje ekonomske in družbene moči Rimokatoliške cerkve z zakonodajo ni več mogoče niti braniti, kaj šele širiti polja človekovih pravic. Seveda bi bilo najbolj običajno, da parlamentarna večina sama spremeni zakon, če meni, da je protiustaven, a tudi zaradi preteklih, prav tako formalističnih odločitev ustavnega sodišča, nad takim zakonom visi referendumski Damoklejev meč. Zoper zakon, s katerim bi zakonodajalec samski ženski omogočil pravico do oploditve z biomedicinsko pomočjo, bi bila prav gotovo vložena zahteva za referendum, ki ga ustavno sodišče prav gotovo ne bi zaustavilo. Zaustavi namreč samo referendume o tistih zakonih, ki odpravljajo protiustavnosti, ki jih je samo v preteklosti že ugotovilo. Zdi se, da se ustavno sodišče s svojimi odločitvami bistveno bolj posveča zaščiti sistema kot zaščiti pravic človeka. Kafkovski proces lahko v tem trenutku razreši le varuhinja človekovih pravic, od katere gre pričakovati, da bo v tej zadevi nemudoma vložila novo zahtevo za presojo ustavnosti,« je komentirala pravnica dr. Barbara Rajgelj.