Tiskane izdaje
Ljubljana - Neplačevanje najemnine poslanke SDS Sonje Ramšak je že sedmi primer spornega ravnanja katerega od sedanjih izbrancev ljudstva. Če k temu prištejemo še kočljivo spričevalo predvidene nadomestne poslanke Alenke Koren Gomboc, je dvomov o integriteti državnega zbora upravičeno vse več.
V politično in ekonomsko občutljivem času, ko državljani od zakonodajne veje oblasti in predstavnikov ljudstva pričakujejo najvišjo stopnjo strokovnosti in etike, se v državnem zboru (DZ) dogaja ravno obratno.
Skoraj ne mine mesec, da mediji ne bi poročali o novih odkritjih katerega od poslancev - ne glede na njegove politične barve. To je opazno tudi pri oceni dela sedanjega parlamenta, ki jo mesečno merimo v Delu in se je kmalu po vztrajnem padanju v prejšnjem mandatu, ob konstituiranju novega DZ nekoliko popravila, od takrat pa je mnenje javnosti spet vse slabše.
Nekdanji predsednik DZ Pavel Gantar (Zares), v čigar mandatu se je zgodil največji poslanski eksces doslej, ko je bil Srečko Prijatelj (SNS) aretiran in zaradi storitve kaznivega dejanja pozneje obsojen, zato je tudi izgubil poslansko funkcijo, razkritje številnih manjših poslanskih prevar pripisuje predvsem lanskim predčasnim volitvam.
»Ker ni bilo običajnih priprav, so stranke kadrovale zelo na hitro. Gregor Virant je javno priznal tudi, da je bilo to še bolj izrazito pri novih strankah, ki so na kandidatne liste uvrščale ljudi, ki jih sploh niso poznali,« meni Gantar.
Razkroj poslanske funkcije
Toda »grešniki«, ki kljub dvomom o njihovi integriteti ne razmišljajo o umiku s poslanske funkcije - to je do zdaj storil le nekdanji poslanec SDS Pavel Rupar - prihajajo tudi z list etabliranih političnih strank.
Gantar zato govori o »devoluciji« oziroma razkroju poslanske funkcije, ki ga populistični ukrepi, kot je skrajševanje poslanskih nadomestil, po njegovem mnenju še pospešujejo.
»Opažam, da je z vsakim sklicem slabše. Ne zato, ker bi bilo v DZ manj intelektualcev. Izobrazba o moralnih kvalitetah ne pove ničesar. Dejstvo pa je, da za poslance kandidira vse več ljudi, ki pred neuspehi na drugih področjih bežijo v politiko. Cena za to je popolna lojalnost, kar pa nekatere stranke zelo cenijo,« je kritičen nekdanji predsednik parlamenta.
Ker odpoklic poslanca po našem pravnem redu ni mogoč, se postavlja vprašanje, kako drugače zagotoviti odgovornejše ravnanje poslancev.
Pri tem ne pomaga noben etični kodeks, temveč sporne kandidate lahko zavrnejo le volivci, se strinjajo tako rekoč vse politične sile. A tudi tu obstajajo različni pristopi.
Predsednik največje vladne stranke SDS Janez Janša, denimo, zagovarja večinski volilni sistem, Gantarjev Zares pa je v prejšnjem mandatu poskusil uveljaviti ukinitev volilnih okrajev in uvedbo preferenčnega glasu, kar naj bi volivcu omogočilo večji vpliv na to, kateri od kandidatov bo izvoljen. Nobena od rešitev pa nima potrebne dvetretjinske podpore med poslanci.
Politika postaja azil
Da poslanska funkcija za ceno »strankarskih vojakov« vse bolj postaja azil za moralno ali celo kazensko oporečne posameznike, se strinja tudi nekdanji član SDZ in Demosa, pozneje pa Demokratske stranke, Tone Peršak.
»V zadnjem sklicu skupščine po prvih demokratičnih volitvah in prvem sklicu DZ, na začetku devetdesetih in nekoliko pozneje, je bilo med poslanci veliko ljudi z visoko izobrazbo ali ljudi s pomembnimi izkušnjami iz zdravstva, šolstva, gospodarstva in inženirstva. Zdaj se politični razred vedno bolj profilira na nekakšno povprečje; poleg tega je kar nekaj poslancev, ki so to že po tri, štiri mandate in so izgubili stik s stvarnostjo, povrh pa bi se težko znašli, če bi se nenadoma spet znašli v resničnem življenju. Vsi ti razlogi vplivajo na kakovost dela,« meni Peršak.
Kakovost DZ se po njegovem mnenju nujno poslabšuje, kar se najbolje vidi v vsebini parlamentarnih razprav in utečenih strankarskih glasovalnih strojih, ki ne razmišljajo s svojo glavo ali vestjo.
Peršak to povezuje z »dejstvom, da naše politične stranke večinoma niso programske stranke, ampak so personalne stranke, z izrazito podrejenostjo karizmatičnemu voditelju« in zato ideološko izključujoče do drugače mislečih.
In rešitev nekdanjega poslanca? »Politika je plemenita veščina; seveda pa mora res biti politika, in ne z ideologijo obremenjeno pragmatično politikantstvo,« sklepa Peršak.
