Tiskane izdaje
Na tem mestu smo v Nedelu lani napovedali, da bo Ivan Janez Janša z vlado, sestavljeno iz njegovih demokratov (SDS), Državljanske liste (DL), Demokratične stranke upokojencev Slovenije (Desus), Slovenske ljudske stranke (SLS) in Nove Slovenije (NSi), le težko vladal do konca mandata leta 2015. Vzroki za nizko podporo vlade v javnosti so bili sporna legitimnost – vodila jo je stranka, ki je na volitvah izgubila –, vloga premiera v aferi Patria, očitna nesposobnost za reševanje krize in hudi rezi v javni sektor; večina ljudi je nanje gledala kot na ukinjanje socialne države.
Odločilno poročilo KPK
Vendar padca Janše ni povzročil nobeden od teh vzrokov, prav tako ne ljudske vstaje. Povzročilo ga je poročilo Komisije za preprečevanje korupcije (KPK) pod poveljstvom pravnika Gorana Klemenčiča.
V poročilu o premoženju predsednikov parlamentarnih strank, javnosti so ga predstavili 8. januarja, je KPK ugotovila, da predsednika največjih strank v državi, Pozitivne Slovenije (PS) in SDS, ljubljanski župan Zoran Janković in premier Janez Janša, ne znata pojasniti, kako se jima je v zadnjih letih povečalo premoženje. Zneska sta bila precej različna: Jankoviću se je premoženje nepojasnjeno povečalo za 2,4 milijona, Janši za 210.000 evrov.
»When numbers talk, bullshit walks. To bi v slabem slovenskem prevodu pomenilo, da ko začnejo govoriti dejstva, številke na bančnih računih in preverjene informacije, prostora za politično demagogijo ne bi smelo več biti – celo v Republiki Sloveniji in celo v današnjem času ne,« je ob predstavitvi poročila povedal predsednik KPK Goran Klemenčič.
Poročilo je odjeknilo kot atomska bomba. Oba obtožena sta sicer goreče zanikala, da jima izvora svojega premoženja ne bi uspelo dostojno pojasniti, a tokrat samo zanikanje ni zaleglo. V času ljudskih vstaj, ko so na ulicah že pred poročilom tisoči zahtevali (politično) glavo premiera in dolgoletne politične vrhuške nasploh, so Janši hrbet obrnili koalicijski partnerji iz DL, Desusa in SLS. To je pomenilo, da bo Janša padel, bilo je samo vprašanje časa in tehnikalij.
Novinka
Zato mogoči koalicijski partnerji PS, najbolj verjetni so bili socialni demokrati (SD), DL in Desus, niso hoteli sklepati zavez o prihodnji vladi, dokler bi stranko vodil sporni ljubljanski župan. O tem, da bi lahko vlado sestavil Janković, ni nihče niti resno razmišljal. V PS so izumili nekaj novega v slovenskem političnem prostoru, zamrznjenega predsednika. Janković je zamrznil svoje vodenje in napisal odstopno izjavo, vendar brez datuma. Pojasnil je, da bo datum odstopa vpisal takrat, ko bo izvoljena vlada pod vodstvom stranke, ki jo je ustanovil.
Janković je od objave poročila KPK zavračal tudi pozive, naj odstopi kot župan Ljubljane. Ker so župani izvoljeni neposredno, jih je zelo težko odstaviti, kar se je pokazalo že pri mariborskem županu Kanglerju; tega so se v mestu ob Dravi znebili z izredno množično in precej nasilno vstajo, zaradi katere je po več ponovitvah odstopil. Mogoči koalicijski partnerji PS pa od stranke tudi niso zahtevali Jankovićevega odstopa kot župana, saj da je konec koncev stvar Ljubljančanov, koga hočejo za prvega moža v mestu.
Po motoviljenju, kdo bi lahko vodil novo vlado, je kot kandidatka na sceno stopila na Gorenjskem živeča Štajerka, 42-letna poslanka PS Alenka Bratušek. Diplomantka fakultete za naravoslovje in tehnologijo ter magistra menedžmenta s Fakultete za družbene vede je, preden je po volitvah 2011 postala poslanka, bila dolgo časa na finančnem ministrstvu, kjer je bilo njeno delo v bistvu priprava proračunov. V politiki je bila novinka, vendar se je hitro pokazalo, da ni zelena.
Ker Janša ni hotel odstopiti – kar sicer ni nič novega, saj tudi prejšnji padli premieri Lojze Peterle, Janez Drnovšek in Borut Pahor po izgubi državnozborske večine niso odšli sami –, so ga morali odstaviti v državnem zboru. To je nova koalicija iz strank PS, SD, DL in Desus, ki takrat še ni bila formalna, storila konec februarja. Na isti seji je za novo predsednico vlade, prvo v zgodovini samostojne države, izvolila Bratuškovo. Potem je trajalo še skoraj en mesec, da je oblikovala vlado, v kateri je večina članov politikov, ki jih pred dvema letoma ni poznal še nihče. Posebno velike težave je premierka imela z iskanjem novega finančnega ministra. Po številnih zavrnitvah je na to mesto postavila javnosti popolnoma neznanega bankirja Uroša Čuferja.
Nova vodstvena ekipa ni bila posebno trdna. Že nekaj dni po imenovanju je aferica s črnograditeljstvom odnesla ministra za infrastrukturo in prostor Igorja Maherja iz DL, jeseni letos sta odstopila zdravstveni minister Tomaž Gantar iz Desus in Stanko Stepišnik iz PS, stolček pa se resno maje vsaj še Maherjevemu nasledniku Samu Omerzelu iz DL in obrambnemu ministru Romanu Jakiču iz PS. Nova ministra – ali ministre, če bosta odletela tudi Omerzel in Jakič – naj bi Slovenija dobila na začetku prihodnjega leta.
Somrak vstaje, zora vstajniških strank
Leta 2013 se je vstajniško gibanje, ki se je začelo jeseni 2012 z uporom proti županu Francu Kanglerju v Mariboru, nadaljevalo. Kangler je odstopil, zato je mariborska vstaja hitro izgubila sapo. V Ljubljani, kjer ljudstvo seveda ni vstalo zaradi mariborskega župana, ampak zaradi zahteve, da odide vsa tradicionalna politična vrhuška, s premierom Ivanom Janezom Janšo na čelu, pa se je glas ulice razlegal še naprej.
Mesec dni po objavi poročila KPK, da Janša – tako kot ljubljanski župan Zoran Janković – ne zna pojasniti, od kod mu denar za življenje na precej visoki nogi, se je na kulturni praznik v glavnem mestu zgodila 3. vseslovenska ljudska vstaja. Ta je bila po številu udeležencev edina primerljiva z vrhuncem mariborskih protestov lani decembra, saj se je na njej zbralo vsaj 20.000 ljudi. S Kongresnega trga so krenili proti bližnji stavbi parlamenta. Predstavniki ljudstva so se pred ljudstvom, ki je napolnilo Trg republike – na njem se je junija 1991 rodila Republika Slovenija, država, v katere ustavi je zapisano, da ima oblast ljudstvo –, zavarovali z železnimi ograjami in policisti v popolni bojni opremi. Zahteva množice je bila jasna: Janša, odidi.
Ko je Janša res odšel, v resnici so ga konec meseca sicer zrušili opozicija in njegovi donedavni zavezniki, so bili tudi ljubljanski vstaji šteti dnevi. Na 4. vseljudski vstaji na začetku marca se je zbralo pet tisoč ljudi, na 5. vstaji 27. aprila še samo 1500. Na vseh naslednjih protestih, ki so potekali v različnih krajih, se je zbralo manj kot tisoč ljudi. Izjema je bil le shod za pravico do zdravljenja, skupaj so ga pripravili vstajniki in skupina zdravnikov, obupanih zaradi lopovščin v zdravstvenem sistemu. Na tem shodu se je na dan državnosti 25. junija na ljubljanskem Kongresnem trgu zbralo približno pet tisoč ljudi.
Do poletja se je izkazalo, da razmere v Sloveniji (še) niso dovolj slabe, da bi bili ljudje zaradi njih pripravljeni vztrajati na ulicah s trdimi zahtevami. Zato so različne vstajniške skupine, predvsem najbolj organizirana, gibanje Vseslovenska ljudska vstaja (VLV), začele razmišljati, da za zrušitev strohnelega slovenskega političnega sistema ne bodo dovolj udarci od zunaj, ampak se ga bo treba lotiti tudi od znotraj. Da bo, skratka, treba stopiti v politiko.
Prvo stranko, zraslo iz vstajniškega gibanja, so ustanovili 14. decembra. Vodenje Solidarnosti – za pravično družbo je prevzelo triglavo predsedstvo v sestavi docentke na mariborski filozofski fakulteti Marine Tavčar Krajnc, Uroša Lubeja iz Vseslovenske ljudske vstaje in docenta na ljubljanski filozofski fakulteti Damjana Mandelca iz Odbora za pravično in solidarno družbo. V stranki je več znanih obrazov, vendar se niso postavili v ospredje.
Potencial vstajniških strank je vsekakor zelo velik, saj so ljudje razočarani nad obstoječo politično izbiro. Za uspeh bo odločilno, ali bodo znali vstajniki na volitve pritegniti dovolj somišljenikov. Nepomembno pa ne bo niti to, da se njihov potencial ne bo razdrobil na preveč delov, saj bo verjetno do pomladi, ko bodo na sporedu prve volitve po vstajah, v evropski parlament, morda vzklilo še kar nekaj alternativ.
Janševi križi
Edini iz prve lige v politiki še aktivnih osamosvojiteljev Janša se po padcu s premierskega položaja ni vrnil v državnozborske klopi, ampak se je odločil, da bo samo nepoklicni predsednik SDS. Kaj natančno počne, ni čisto jasno, menda se preživlja s pisanjem knjig in s predavanji.
Vendar je imel Janša veliko opravkov tudi potem, ko ni bil več prvi med ministri. Takrat, ko je bil še premier, ni imel dovolj časa, da bi zahajal na sodišče, kjer so mu z brati v orožju Ivanom Črnkovičem, Tonetom Krkovičem, Walterjem Wolfom in Jožetom Zagožnom sodili zaradi vpletenosti v mednarodni korupcijski škandal, povezan s slovenskim nakupom finskih osemkolesnih oklepnikov Patria. Po padcu izza krmila pa ga je patria, kljub osmim kolesom ne prav hitra jeklena zver, dohitela.
Sojenje, začelo se je z vložitvijo obtožnega predloga vrhovnega državnega tožilstva na Okrajno sodišče v Ljubljani avgusta 2010, se je končalo po skoraj treh letih, na začetku junija letos. Vmes je Janša kot premier celo eno leto vladal. Sodbo so izrekli samo trem obtoženim; Wolf, mož s številnimi državljanstvi, tudi slovenskim, je zaradi domnevnih zdravstvenih težav raje ostal na svojem ranču v Kanadi, zato je sodišče za njim razpisalo mednarodno tiralico, sojenje Jožetu Zagožnu pa so zaradi zdravstvenih težav začasno izločili iz procesa.
Ker je Zagožen kmalu po izreku sodbe trem soobtoženim umrl, procesa proti njemu seveda ne bodo nadaljevali. Po drugi strani pa ni posebno verjetno, da bi roka pravice dosegla Wolfa. Po izreku sodbe bratom v orožju je iz Kanade sporočil, da »ni nor«, da bi se vrnil v Slovenijo, kjer bi ga priprli in mu nemudoma začeli soditi.
Sodbo so tako izrekli samo Janši, Črnkoviču in Krkoviču. Prvi je dobil dve leti zapora, drugi in tretji po leto in deset mesecev, vsak pa še 37.000 evrov denarne kazni. Sodba seveda še ni pravnomočna, saj so se vsi trije nanjo pritožili in lahko minejo še leta, da bodo na njihovih zapestjih zapele lisice. Ali sploh ne bodo, če jih bodo v nadaljnjih sojenjih oprostili obtožb.
Ni pa Patria edina Janševa težava. Da nekoliko po domače razume denarne zadeve, je pokazalo že poročilo KPK, ki ji dvakratni premier ni znal pojasniti izvora svojega premoženja. Septembra pa so v medije pricurljale še informacije o tem, da sta Janša in njegova žena Urška Bačovnik več let prinašala večje zneske gotovine sestrični Bačovnikove Nataši Pajenk. Ta je v zadnjih letih zamenjala tri zaposlitve, vse v bankah. Denar sestrične in njenega moža je polagala na svoj osebni račun in potem plačevala njune stroške. Skrajno nenavadno poslovanje so zaznali tudi policisti, zato so proti Janševima, Pajenkovi, bratu Janše Rajku in dedičem pokojnega Jožeta Zagožna sprožili finančno preiskavo, s katero poskušajo odkriti, kako je nastalo in iz kakšnih virov se je napajalo gotovinsko omrežje predsednika največje opozicijske stranke.
Odstop iz obupa?
Poleg januarskega odkritja o tem, da takrat najmočnejša politika ne moreta pojasniti, od kod jima premoženje, je Komisija za preprečevanje korupcije letos vrgla še eno atomsko bombo. Konec novembra je sporočila, da njen senat, ki ga poleg predsednika Klemenčiča sestavljata še namestnika, nekdanji znani novinar Rok Praprotnik in akademska pravnica Liljana Selinšek, odstopa.
Vzroki za njihov odstop so bili nekoliko neprepričljivi, saj so zatrjevali, da so se za ta korak odločili, ker se kljub njihovim pozivom, da se korenito spremeni boj proti korupciji, nič ne zgodi. Ob tem so omenjali šesti blok Termoelektrarne Šoštanj, korupcijo v zdravstvu in bančno luknjo.
Da niso mogli nič premakniti, se zdi nekoliko bosa trditev. Konec koncev so prav letos dosegli, da je padla vlada in odstopil predsednik največje stranke. A je po drugi strani res, da se to ni zgodilo, ker bi imeli tako močna pooblastila, ampak predvsem zaradi izjemno burnega odziva na njihovo januarsko poročilo.
Odstop je povzročil zelo mešane odzive. Nekateri, na primer nekdanji predsednik KPK Drago Kos, so ga sprejeli skoraj kot izdajo, drugi, na primer Janša in Janković, ob tem niso skrivali zadovoljstva, tretji, na primer premierka Bratuškova in predsednik Borut Pahor, so samo razočarano zmajevali z glavo. Nekateri so celo upali, da si bodo člani komisije premislili in nadaljevali delo. To menda ni mogoče, saj trdijo, da je odstop nepreklicen.
Kaj bodo po novem počeli njeni člani, ni znano. Nekateri so namigovali, da bodo šli v politiko, a je vsaj predsednik Klemenčič – osebnost leta Vala 202 in kandidat za Delovo osebnost leta 2013 – to kategorično zanikal.
Prav tako še ni znano, kdo jih bo nadomestil. Škarje in platno ima v rokah predsednik Borut Pahor. A ker je takšen, kot pa?? je, bi se lahko zgodilo najhujše, da bi s svojim kompromisarstvom poiskal mlačno, za vse sprejemljivo vodstvo in institucijo spravil v tako impotentno nižavo, kot je po koncu mandata Matjaža Hanžka padel položaj varuha človekovih pravic.
