Begunska izkušnja: »Življenje začneš z ničle«

Nina Lukaševič je iz Belorusije prišla v Slovenijo leta 1998, z možem in takrat sedemletno hčerjo. Mož je bil v domovini politično preganjan, vsi trije so zaprosili za azil. »Skoraj tri leta smo čakali na odgovor ministrstva za notranje zadeve. Čakanje in negotovost ubijata. Ne veš, kaj bo jutri. Na ta čas bi najraje pozabila,« opisuje.

Mož je moral na hitro zapustiti Belorusijo, ona pa tega takrat ni mogla, ker ni imela potnega lista. »Najprej je šel na Češko in tam zaprosil za azil. S hčerjo sva šli potem za njim. A sva ugotovila, da je Češka država, ki ima zamere do rusko govorečih, in razmišljala, da to mogoče ni najboljše za našo prihodnost. Iskala sva naprej. Moj mož zdaj pravi, da je na internetu vtipkal 'raj na Zemlji', pa se je pokazala Slovenija. V resnici smo iskali državo, ki bi bila najbolj oddaljena od Sovjetske zveze, a bi še lahko legalno prišli vanjo. Da bi nekam vstopili ilegalno, ni prišlo v poštev,« se spominja Nina Lukaševič. »Ni preprosto pustiti vse, sorodnike, službo, domovino, in oditi v neznano. V tujo državo, kjer nimaš ničesar in nikogar. Vse je neznano. Življenje začneš z ničle. Sam moraš poskrbeti zase in za družino.«

Tri leta so bivali v sobici v azilnem domu, ki je bil tedaj še na Celovški. Leta 2000 se jim rodil še sin, ki je zdaj star 15 let, hodi v prvi letnik srednje šole in trenira košarko pri Olimpiji.

»Hči je po prihodu v Slovenijo začela hoditi v prvi razred osnovne šole. Hitro se je vključila, bila odlična po uspehu, a je kmalu povsem nehala govoriti rusko in belorusko. Predvidevam, da zato, da ne bi izstopala. Govorila je z naglasom, zaradi česar so jo vrstniki kdaj tudi zbadali. Diskriminacije nismo doživeli, se je pa hči kdaj iz šole vrnila žalostna in rekla, da nikoli več noče tja. A ima še danes prijatelje iz tega obdobja.« Zdaj na filozofski fakulteti študira jezike.

»S pridobitvijo statusa težav še ni bilo konec. Ene se rešijo, druge nastanejo. Iz azilnega doma smo se morali izseliti in si poiskati stanovanje. Za tujce brez zaposlitve in z majhnimi otroki je bilo to res težko. Nekateri najemodajalci so nam rekli, da nam bi stanovanje oddali, če bi imeli kužka, z majhnim otrokom pa ne,« pripoveduje Nina Lukaševič. S tem, ko so uradno postali begunci, so bile njihove pravice skoraj izenačene z državljani, vendar le na papirju. »Bili smo eni prvih, ki so pridobili status. Nekakšni pionirji. Uradniki so se še lovili. Na srečo so nam nevladne organizacije res pomagale.«

Ena največjih ovir je bil jezik. Angleško skoraj ni govorila, v ruščini se z ljudmi ni mogla sporazumevati. »Slovenščine sem se naučila zelo hitro, v enem letu, in to sama. Na noben tečaj nisem šla, saj tedaj še ni bilo teh programov podpore za begunce. Vedela sem, da moraš znati govoriti jezik države, v kateri živiš.«

Po izobrazbi je diplomirani inženir računalništva in informatike. »Diplomo daš na stran. Da preživiš, primeš za vsako delo. Pomembno je bilo poskrbeti za otroka − za to sem delala kot čistilka, likala, pazila otroke ... Nimaš izbire,« je opisala Lukaševičeva, ki se je sama angažirala tudi kot prostovoljka pri Slovenski filantropiji. Pri tej nevladni organizaciji so ji nato ponudili zaposlitev za polovični delovni čas. »Ob navalu beguncev iz nekdanje Jugoslavije so očitno videli potencial v meni, da bi lahko s svojim znanjem in izkušnjami pomagala. Sprejela sem ponudbo, čeprav sem zaradi zaposlitve izgubila socialno pomoč in vse dodatke, ki so nam dotlej pripadali. Finančno sem bila na slabšem, a sem se odločila za zaposlitev kot naložbo za prihodnost, ker sem bila prepričana, da bo zame bolje, da začnem delati.« Še vedno, torej že 13 let, je zaposlena v Slovenski filantropiji, pri razvoju prostovoljstva. Njen mož je po izobrazbi inženir elektrotehnike in je službo našel prav tako leta 2002, zaposlen je na AGRFT kot tehniški sodelavec. Pred desetimi leti so pridobili slovensko državljanstvo. Ne strinja se z mnenjem, da so Slovenci zadržani. »Moja izkušnja je res pozitivna, vsem ljudem, ki smo jih srečali na svoji poti tukaj v Sloveniji, smo zelo hvaležni, brez njihove podpore bi težko postali to, kar smo.«