Osebnih diskreditacij volivci ne nagrajujejo

Ljubljana – Izpostavljanje slabega, ki ga je naredil nekdo na položaju, je del volilne tekme, osebna diskreditacija pa se v slovenskem političnem prostoru praviloma slabo obnese ali koristi kvečjemu tistemu, proti kateremu je uperjena, se strinjajo analitiki in raziskovalci javnega mnenja. Kje je meja med negativno in umazano kampanjo?

»Mogoče pa bi Marjan Šarec šel najprej obiskat svojo domovino. Aja, ne vemo od kje je.« To je tvit, ki ga je prejšnji teden objavil poslanec SDS Žan Mahnič in s katerim je – ne samo na družbenem omrežju – povzročil zelo ogorčene odzive, saj ga je razumeti, kot da daje posvojitvi negativno konotacijo.

»V slovenskem političnem prostoru obstajata dva problema. Prvi je, da negativno kampanjo enačimo z umazano kampanjo. Obstajajo pravila v kontekstu političnega boja, da bi morali predvsem tisti, ki so politični izzivalci, uporabljati negativno kampanjo, da opozorijo na določene napake aktualnega nosilca funkcije, za katero kandidirajo. Umazana kampanja pa je nekaj, kar se v nekem fair playu demokratičnih volitev, ki so poštene, ne bi smelo dogajati,« je komentiral dr. Alem Maksuti z Inštituta za politični menedžment. Drugi problem je, po njegovem mnenju, da nimamo objektivnih raziskav o tem, kako vpliva posamezno sredstvo v kampanji na vedenje volivcev.

Ponazoril je konkretno razliko med negativno in umazano kampanjo: »Kampanja, ki jo je vodil Boris Popovič leta 2011, ko je na parlamentarnih volitvah s stranko Avion nastopal v koaliciji s SDS in je imel na plakatih prekrižanega ljubljanskega zmaja, je po mojem mnenju koncept negativne kampanje. Če pa nekoga obtožite, da je družinski nasilnež ali pa preprosto, da je bil posvojen in da zato ne ve, od kod prihaja, menim, da je to umazana kampanja ali vsaj umazan poskus političnega komuniciranja, ki bi ga absolutno morali sankcionirati vsi drugi kandidati, ki bi po mojem prepričanju morali izraziti podporo Marjanu Šarcu.«

Vplivali objave prihodkov in slabi odzivi nanje

Da bi se drugi kandidati morali odzvati, meni tudi Andraž Zorko iz agencije Valicon, kjer merijo javno mnenje. »To je tema, o kateri bi se morali ravno kandidati za predsednike, ki radi poudarjajo, da oni pa bodo moralna avtoriteta, izreči, ker gre za osebno diskvalifikacijo, na podlagi stvari, ki niso niti etično niti kako drugače sporne,« je dejal Zorko, ki pa se strinja, da pravzaprav nobena kampanja ne more spremeniti rezultata. »Negativna kampanja se pri nas obnese slabo oziroma kvečjemu v prid tistemu, proti kateremu je naperjena. Bolj ko je umazana, bolj je to verjetno, saj začnejo ljudje simpatizirati s tem subjektom kot z žrtvijo. V zgodovini Slovenije se še nobena negativna kampanja ni obnesla, zato tudi ni ravno pogost pojav, tako imenovana umazana, kakšne poznamo iz ZDA, pa sploh ne,« je povedal Zorko. Po njegovem mnenju pa ni nujno, da bo Šarcu pri rezultatu pomagala, »ker je imel visoke simpatije, ko je bil 'nov obraz', na soočenjih, ko je spregovoril, pa je pokazal, da vendarle ne ve tako veliko o nekaterih temah«.

Doslej so kandidatom za visoke funkcije pred volitvami škodovale zlasti objave o prihodkih, problematičen je bil predvsem odziv kandidatov nanje. »Pri Arharju in njegovi plači se je samo objavilo, kakšno plačo je imel. To ni bila negativna kampanja, ampak je bil odziv tisti, ki je bil problematičen. V Sloveniji je tako, da če nekdo veliko zasluži, je avtomatično sumljiv. Arhar bi takrat moral povedati, da je to plača za tako delovno mesto, ki mu jo plačuje banka v tuji lasti, ne državni proračun. Podobno je bilo pri Virantu, ki se tudi ni pravilno odzval, ko se je objavilo, da je prejemal nadomestilo. Kar ni bilo v nasprotju z zakonom,« meni Zorko.

Premalo opozarjanja

Za mnenje smo vprašali tudi filozofa Igorja Pribca, ki je bil na prejšnjih predsedniških volitvah del štaba Danila Türka. »Negativne kampanje so lahko zelo različne. Neposredno negativno izražanje kandidata zoper protikandidata bo pri nas prvemu večinoma škodilo. Povsem drugače je, če to počne 'neodvisen' in 'nepristranski' poročevalski medij ali skupina organiziranih 'posameznikov' v družbenih medijih, katerih konflikt interesov ostane nerazkrit,« je komentiral Pribac in dodal, da je pomembno, kje negativne kampanje prestopijo mejo dopustnega s stališča socialne etike. »To mejo je treba postaviti, tudi v praksi z njenim dejanskim uveljavljanjem. Prestopniki bi morali biti predmet ustrezne obravnave, katere posledici bi bili neformalna in formalna sankcija njihovega početja. Naše institucije – od novinarskih združenj do predsednika države, ki bi moral s svojo avtoriteto opozarjati na standarde javne morale – tega ne počnejo dovolj. S temi vprašanji se ukvarja Mark Zuckerberg, mi komaj,« je prepričan Pribac.