24 ur »Le Zagreba«

Predvsem z umetno časovno stisko premier Ivo Sanader ustvarja prisiljeno politično enotnost in išče zavarovanje pred opozicijo, če arbitraža ne bi prinesla vsega, tudi nemogočega, kar je obljubljal državljanom. Je pa po drugi strani naša soseda s hitropotezno odločitvijo, da bo v nekaj urah v Bruselj poslala prijazne in dobre novice, sosedom pustila malo manevrskega prostora.

 

Jahajoč na valovih domnevnega silnega slovenskega nezadovoljstva z zadnjim komisarjevim predlogom, je znova korak pred Ljubljano, ki bi z zavrnitvijo Rehnovih papirjev namesto Zagreba lahko postala poredni evropski deček. Vendar je ta prednost vsaj za zdaj le navidezna. Čeprav je taktiko sosedov težko razbrati, slovenska politika ne sme prezreti, da ima na drugi strani sijajne igralce, ki pa jih je kljub temu težko ne spregledati. Zadnji Rehnov predlog namreč ni zmaga za Hrvaško, kakor radi razglašajo politiki v Zagrebu, marveč prav neverjeten odstop od javne zaveze, da bo o meji odločalo izključno Meddržavno sodišče v Haagu, pa tudi od vseh znanih in stokrat ponovljenih mejnih stališč.

 

Dejstvo je namreč, da tudi zadnji precej ohlapni Rehnov predlog hrvaški politični eliti v resnici ne ustreza; to je bilo razbrati iz  besed predsednika Stjepana Mesića, da je to predlog »vzemi ali pusti«. Hrvaška ga je vzela, Mesić pa ni povedal, da domača politika tako le rešuje obraz (in evropska pogajanja) po tem, ko je namerno zakuhala in do skrajnosti razvnela spor s Slovenijo. Hrvaški »da« lahko navsezadnje razumemo tudi tako, da z njim pritiskajo na Slovenijo, da bi ob njihovem zlaganem navdušenju Rehnu rekla »ne«. Takšnega razpleta bi bili v Zagrebu še najbolj veseli, saj bi se vrnili na začetek in z mize pospravili neprijetne arbitražne papirje.

 

Če se je Hrvaška odločila za nekakšno dirko »24 ur Le Zagreba«, Sloveniji takšno namerno drvenje ni potrebno, še posebno, ker bi potekalo v senci hrvaških politično-medijskih pritiskov in manipulacij.

 

Iz sredine tiskane izdaje Dela.