Tiskane izdaje
»V gimnazijo smo vstopili 1. septembra leta 1939, in ko sva z mamo prišla na Cankarjevo, so na ulicah že oznanjali, da se je začela vojna. Po italijanski okupaciji so Italijani zasedli naše šolsko poslopje, današnjo šolo Prežihovega Voranca, nato smo se selili na Vegovo, Rakovnik, k uršulinkam, po osvoboditvi pa se vrnili v prvotno stavbo, kjer smo maturirali,« je osem gimnazijskih let povzel Janez Žvokelj, ki je te dni s preostalimi sošolci in sošolkami proslavil 70. obletnico mature.
V prvi razred osemletne klasične gimnazije, ki se je delila na nižjo in višjo, je bilo leta 1939 vpisanih 164 fantov, razdeljenih v štiri razrede. Tudi Žvokelj je šolanje začel samo s sošolci, medtem ko so dekleta vpisovali na poljansko gimnazijo. Tistega leta jih je bilo vpisanih 62. »Dekleta s klasičnega oddelka poljanske gimnazije smo dobili šele po osvoboditvi leta 1945, potem pa so nas znova premešali, tako da obletnice mature praznujemo skupaj učenci obeh razredov, ki smo leta 1947 maturirali na današnji šoli Prežihovega Voranca. Z nami so maturirali tudi fantje iz ukinjene škofijske klasične gimnazije ter nekaj starejših, ki so izgubili kakšno leto šolanja zaradi vojne in so prišli z različnih koncev Slovenije,« je povedal upokojeni inženir metalurgije Janez Žvokelj.
Ena takšnih je bila Jožica Snoj, ki je tik pred vojno končala štiri razrede nižje klasične gimnazije, potem pa so se, da jih ne bi izselili, umaknili iz Maribora. Z mamo – brat ji je tedaj že umrl – sta odšli na Vače, kjer je morala za preživetje poprijeti za kmečka opravila, v šolo pa ni več hodila. »Po vojni sem prišla študirat v Ljubljano k sorodnikom in sem v enem letu izdelala kar tri razrede gimnazije, saj smo z raznimi tečaji in tudi zasebnimi inštrukcijami imeli možnost nadomestiti izgubljena leta. Zadnje leto sem potem redno s temi sošolci končala še višjo gimnazijo,« je povedala 92-letna upokojena biologinja, ki je nadvse vesela, da se je lahko udeležila tudi letošnjega srečanja, saj ji zelo veliko pomeni. »Na žalost smo prišla samo še tri dekleta, fantje pa se bolj držijo, a so tudi malo mlajši od mene,« je opisala mešano družbo sošolcev.
Foto: Leon Vidic/Delo
S tistimi, ki so še zmogli priti, so nazdravili letošnji 70. obletnici mature na kosilu na Ljubljanskem gradu. A to je bila le krona tokratnega druženja, ki se je začelo na sprejemu pri ravnatelju OŠ Prežihovega Voranca Marjanu Gorupu, potem pa se nadaljevalo s strokovnim ogledom semeniške knjižnice, edine baročne pri nas. »Vse od 50. obletnice mature, to je zadnjih dvajset let, smo se podajali na izlete po vsej Sloveniji, najprej v Vilenico, letos pa so nam leta vidneje narekovala, kam lahko gremo,« je povedala upokojena profesorica glasbe, tudi pedagoška svetovalka na zavodu za šolstvo Mirjana Turel in dodala, da so lansko obletnico proslavili s plutjem po Ljubljanici. Toda vsak od njih je vesel, da je lahko prišel, saj je prijateljstvo, dolgo več kot sedem desetletij, zanje zelo dragoceno. »Radi se srečujemo, čim starejši smo, tem rajši. Takoj ko mine srečanje, se že veselimo drugega in vselej se dobimo na isti dan v letu. Zelo dobro in varno se počutim v družbi vrstnikov, to je zanimiv občutek, ampak z leti pride do izraza in to potrebujemo,« je ugotavljala na glas. Najdaljše prijateljstvo gojita s sošolko Zdenko Skalický Čebin – njena mama je bila tudi njihova profesorica angleščine – saj traja vse od prvega razreda osnovne šole.
Sošolci in sošolke leta 1945
Sošolce je spoznala šele v sedmi gimnaziji, leta 1945, dotlej so šest let obiskovale poljansko gimnazijo. Iz začetkov šolanja se spominja predvsem ravnatelja, profesorja Jožeta Osane, klasičnega filologa, ki jih je poučeval staro grščino. »Bil je prava klasika, kot pojava in kot strokovnjak. To je bila najboljša grščina! Za njim nas je poučevalo še nekaj profesorjev, a nihče ni bil tako odličen. Se pa dobro spominjam tudi njegovega sina glasbenika, ki mu je bilo prav tako ime Jože Osana. Tedaj smo morale hoditi na obvezno mašo, kamor gotovo ne bi tako rade, če ne bi tam orglal on, ki je bil nadvse čeden. Naposled se je razvil v skladatelja,« je povedala Turelova. V spominu ji je ostala tudi razredničarka, učiteljica latinščine, francoščine in deloma nemščine Justina Popac, to pa zato, ker jih je vodila, vzgajala in zanje skrbela kot mama.
Foto: arhiv sogovornikov
A vseh šest let se niso šolale v poslopju poljanske gimnazije, vmes so hodile k pouku v bližnji zavod Lichtenturen. »Iz vojnih let se spominjam predvsem pogostih barikad, pa tudi, da je zaradi alarma odpadal pouk. Bilo nas je strah, a smo nekako zvozili. Se je pa čutilo, da je šolanje pomanjkljivo, vendar so nam profesorji skušali pomagati in so dobrohotno reševali, kar se je rešiti dalo. Imeli smo profesorja slovenščine Schweigerja, prijeten profesor, ki je, kadar kdo ni znal hitro odgovoriti, rad rekel: 'Čas beži kot hitri veter.' Nenadoma ga ni bilo več, ker so ga ustrelili. To so nam šele pozneje povedali,« je opisala enega najbolj pretresljivih dogodkov in dodala, da je vojne razmere tu in tam kdo izkoristil tudi za odsotnost pri pouku ali opravičilo.
Janez Žvokelj se spominja, da če so se alarmi, ki so bili pogostejši v zadnjem obdobju vojne, raztegnili čez 14. uro, se v šolo ni bilo treba več vrniti. »Ampak če so ga preklicali, je bilo treba nazaj. Stanoval sem v Šiški, tako da sem tekel domov čez hrib, če je bil alarm prekratek, pa hitro spet v šolo. Dvakrat, pozimi in spomladi v letih 1944 in 1945, smo morali kopati jarke okoli Ljubljane in na prostem opazovali bombardiranje mesta,« je dodal Žvokelj.
Foto: arhiv sogovornikov
Med italijansko okupacijo je pouk potekal v slovenščini, so pa imeli vsaj eno uro na dan italijanščino. »Imeli smo srečo, da naš profesor italijanščine ni bil ekstremen fašist in je razumel slovansko dušo, zato nam je skušal jezik približati,« je povedal zdravnik Dušan Repovš. »Večina je pouku italijanščine nasprotovala iz političnih razlogov. A z italijanščino in pozneje nemščino, ki smo se je učili prav tako kratek čas, si si med vojno utegnil rešiti glavo. Tudi sam sem jo zato dvakrat poceni odnesel. Ko je bila italijanska racija, so me hoteli stlačiti na kamion, pa sem rekel, gospod oficir, jaz moram v šolo, tako da me je peljal čez Tromostovje, drugače pa bi me najbrž v Gonars. Znanje nemščine pa mi je pomagalo, ko sem moral po mleko skozi nemško zasedo. Če si znal povedati, je pogledal, potrkal po kanglici in te spustil. Toda kljub temu da smo se učili toliko jezikov, nobenega zares nismo znali.« Poleg latinščine in stare grščine – to so kmalu ukinili – so se prvi dve leti učili srbohrvaščine in francoščine, med italijansko zasedbo italijanščine, po kapitulaciji Italije nemščine, po vojni pa angleščine in ruščine, je še povedal Repovš.
Večerja pri Slamiču, ponočevanje v Tivoliju
Bili smo zelo revni in skromni, tudi po vojni, je poudarila Mirjana Turel, ki si je obleko za maturo sposodila. V njej je odšla tudi na maturantsko večerjo k Slamiču, s skupinico sošolcev in sošolk pa so nato ponočevali v Tivoliju, kamor jih je spremljal France Tomšič, sicer resen profesor slovenščine. Se je pa na maturi čutilo veliko razumevanja, naklonjenosti in dobre volje profesorjev in komisije do njih, dijakov vojne generacije, je še dejala.
Po besedah Janeza Sivca, upokojenega slavista in anglista, se je šola zelo resno začela predvsem po osvoboditvi, veliko presenečenje pa so doživeli, ko so v razred dobili dekleta, saj so bili od prvega razreda vajeni le sošolcev. Kot je v svoji knjigi spominov ta trenutek opisal eden njegovih sošolcev, poznejši skladatelj Pavle Kalan, se je pojavilo devet muz, oni pa da niso vedeli, kaj početi z njim, je zapis povzela Mirjana Turel. Čeprav so bili v istem razredu, so vseeno sedeli ločeno: dekleta na eni polovici učilnice, fantje na drugi. Zadnje leto jih je po Sivčevih besedah zmešala tudi politika: eni so odšli v brigade, drugi so v cerkev zahajali le še skrivaj.
Njegov oče Ivan Sivec je na šoli poučeval latinščino in staro grščino, kar mu dostikrat ni bilo po volji, saj je oče prvi slišal, kadar je bilo kaj narobe. »Nekoč sem dobil cvek iz grščine, toda res po krivici, drugače sem bil uspešen dijak. Sošolcu Ljubu Žlebniku, ki je bil tedaj vprašan in res ni znal, sem prišepetoval. Ni mu šlo. Pa je profesor Silvo Kopriva rekel: 'Molčite!' Seveda nisem, potem se je razjezil in v svoji štajerščini vpil: 'Idite vi na konec klopi pa dajte miiiir!', kar je kar odzvanjalo v ušesih, in mi pri tem prisolil enico. Ko bi mi dal vsaj ukor!« je dejal v smehu. Drugi podoben pripetljaj, neodvisen od znanja, pa je bil s profesorjem slovenščine Tomšičem. Ko ga je vprašal, kaj namerava študirati, in je odvrnil, da slavistiko, je profesor sklenil: 'Ah, potem pa imate zadosti prav dobro!' A je potem na maturi vendarle dobil odlično.
Sicer pa so se strašno bali ravnatelja Marka Bajuka. Sivčev sošolec elektroinženir Savo Trebše, tisti, ki jih vsako leto zbere skupaj in mu sošolka Mirjana Turel pravi genialni organizator, se spominja, da si je ravnatelj (ded politika in nekdanjega finančnega ministra Andreja Bajuka) zaradi svoje ostrine prislužil vzdevek sultan Abdul Bajuk. Po izobrazbi je bil klasični filolog in glasbenik. Maja 1945 se je umaknil na Koroško, kot ravnatelj je vodil slovensko begunsko gimnazijo v Peggezu blizu Lienza, leta 1948 pa je odšel z družino v Buenos Aires.
A kljub vsemu je bila tudi vojna generacija gimnazijcev, v kateri je leta 1947 po podatkih sogovornikov maturiralo 65 dijakov (danes jih je živih še 24), od tega 23 fantov in 16 deklet, ki so se leta 1939 vpisali na osemletno gimnazijsko šolanje, na nadaljnji poklicni poti zelo uspešna. Iz nje je med drugim prišlo 18 zdravnikov, 15 profesorjev, med njimi šest univerzitetnih (en zaslužni in en član SAZU), 13 inženirjev, štirje akademski glasbeniki (med njimi tudi skladatelj), trije pravniki in trije duhovniki (med njimi prelat).
