Tiskane izdaje
Mobilizacija somišljenikov prek forumov, socialnih omrežij in blogov gre kljub vsemu lahko tako v smeri iskanja zagovornikov ekstremističnih idej in - nasprotno - tudi k aktiviranju njihovih nasprotnikov. Ko pa se postavljajo strukturni okviri za delovanje na spletu - v obliki pravil ali norm delovanja - je zagotovo potreben razmislek o odzivih na kršenje določenih norm, poudarja Oblak Črničeva. Z njo so se pogovarjali po objavi »recepta za cvrtje Slovencev« na spletnem omrežju Facebook.
Kako se lahko takšne vsebine pojavijo na spletu brez posledic?
V bistvu precej preprosto. Splet je danes odsev družbe, v kateri živimo, in vsakdo, ki ima dostop do njega, lahko na enostaven in hiter način oblikuje prostor za (samo)izražanje. Z večanjem dostopa posameznikov, da na spletu izrazijo, kar želijo, pa se obenem veča tudi dostop do njihovih mnenj v javnem prostoru. Dostop do mnenj posameznikov, njihovih stališč, je zato smiselno razumeti tudi kot možnost za bolj transparenten vpogled v »glave« konkretnih ljudi in s tem do problemov, ki v družbi obstajajo. Pot do reševanja takšnih problemov, kamor vsakršno spodbujanje k nestrpnosti ali celo sovražnosti do drugačnih zagotovo spada, pa se zato nemara zdi tudi težja.
Zdi se, da praksa prehiteva regulativo. Ali je slednja sploh mogoča in kako?
Že vsaj desetletje nazaj so raziskovalci interneta opozarjali, da se bodo ključne dileme pojavile na dveh domnevno različnih izhodiščih: na eni strani med zagovorniki interneta kot nereguliranega, a zato povsem svobodnega prostora, in vse bolj glasnimi težnjami po njegovem nadzoru. Ta dilema je zdaj postala praksa. Kako se na to odzvati? Prek medijskega poročanja in obveščanja; prek mehanizmov, ki jih na spletno mesto lahko vpelje sleherni lastnik v obliki »norm, pravil obnašanja in izražanja ter sankcij«; prek širjenja zavesti o kultivaciji javnega prostora za izražanje in strpen dialog; in nenazadnje, prek odzivnosti uporabnikov, ki naletijo na primere kršitev človekovih pravic, sovražnosti in nestrpnosti do drugih. Vsaj v primerih res hudih kršitev pa mora nastopiti verjetno tudi država in ukrepati v skladu z že obstoječimi ustavno-pravnimi regulativami.
Facebook sicer navaja pogoje uporabe, med katerimi je spoštovanje človekovih pravic. Očitno takšen institut samonadzornega mehanizma ni dovolj, obstaja sploh alternativa?
Če se uporabnik zaveže, da bo norme spoštoval, sicer profila in prostora za samoizražanje ne dobi, potem ima lastnik tega prostora pravico in dolžnost, da v primeru odklona ustrezno odreagira. Torej gre tudi za možnost posega v delovanja posameznikov na spletu. Tako kot lahko premišljen moderatorski sistem v spletnih forumih, kjer je stopnja anonimnega izražanja bistveno večja, učinkovito prepreči širjenje žaljivih, nedostojnih, lažnih, sovražnih sporočil. Poleg tega se na kršitve lahko odzove tudi sama skupnost in - ta lahko prek jasnih nasprotovanj zelo učinkovito pokaže na storjene napake, tudi do te mere, da posameznika v primeru večjih nestrinjanj dobesedno samoizloči iz skupine.
Obenem se pri postavljanju takšnih omejitev na eni strani soočimo s svobodo govora na drugi strani. Kje je ločnica?
Ločnica je točno tam, kjer obstaja tudi sicer v družbi - absolutne svobode ni in četudi se strinjamo, da naj splet kot prostor za izražanje in javno delovanje ostane nenadzorovan sistem, lahko soglašamo s tem le do tiste točke, ko prek njega ne trčimo ob svobodo drugega. Zato se danes spleta ne da tako preprosto ločiti od siceršnjih načel, vrednot in idej, ki jim skušamo slediti v družbi. Če naj se razvija v demokratičen javni prostor, zavezan varovanju človekovih pravic ter strpnosti do drugačnih, potem je postavljanje omejitev, ki bi ta načela varovala in spodbujala, upravičeno, če ne celo nujno.
Iz ponedeljkove tiskane izdaje Dela
