Tiskane izdaje
Ali menite, da so predlogi ministrstva za zdravje upravičeni?
Najbolj me skrbi, da se je vse naenkrat zgrnilo na delavce. Zelo resna študija kaže, da so slovenski delavci najbolj nezadovoljni v EU. Svoje delo vidijo odtujeno, saj o njem ne odločajo. V primerjavi z delavci drugod po Evropi, na Švedskem, Norveškem, celo Češkem, imajo naši delavci občutek, da delajo več in težje kot pred leti in da so razmere na delu veliko slabše. Študije so pokazale, da je bila četrtina ljudi v zadnjih petih letih trpinčenih na delovnem mestu. Vsi ti dejavniki bistveno vplivajo na razvoj psihosomatskih bolezni in celo na umiranje. Delavci imajo že zdaj izjemno nizke dohodke, zdaj pa naj bi še bolniška nadomestila znižali na najnižjo možno raven! V tem vidijo napad. Bojim se, da je delovna storilnost takega človeka še bistveno manjša, vpliv na zdravje pa večji. Vsaka kriza povzroča občutno zmanjšanje bolniškega staleža, zaradi strahu pred izgubo službe, nato pa se absentizem skokovito poveča.
Se bojite, da bodo ljudje na delo hodili bolni, z gripo in drugimi obolenji?
Seveda. Nobenega dvoma ni, da bodo tudi z zelo resnimi boleznimi prihajali na delo. Taka bolezen se potem razvije v bistveno hujšo. Raziskava je pokazala, da se zaposleni v zasebnem sektorju zelo težko odločajo za bolniški stalež, a ko se, je teža bolezni strahotna, doma ostajajo 30 dni in več. Na delo hodijo, dokler telo zmore, potem pa rabijo bistveno dlje, da se pozdravijo. Druga grožnja so bolezni dihalnega sistema, zlasti viroze in grozeča nova gripa. Bo delavec pri takih grožnjah z znižanimi nadomestili ob prvih simptomih gripe ostal doma? Preprosto bo šel delat in raztrosil virus. Tako ne bomo zajezili gripe. Glavni vir epidemije so otroci, drugi pa delavci - 800.000 ljudi, ki vsak dan odidejo na delo. Več bo okuženih, poleg tega se bo bolezen pri tistih, ki hodijo v službo, še poslabša. Vse to tudi poveča stroške.
Kaj menite o predlogu, da bolniška traja največ eno leto?
Ljudje, ki so na bolniški dlje kot mesec dni, so zares bolni, o tem ni dvoma. Lahko bi se celo strinjala, da so delavci najdlje na bolniški 12 mesecev, vendar moramo potem urediti celoten sistem. Zelo malo bolezni je, pri katerih traja zdravljenje več kot eno leto, vendar so. Ponekod po svetu zdravnik po šestih mesecih pregleda bolnika in oceni, ali bo njegovo zdravljenje trajalo še leto ali dve, ali je v tem času zanj primerno kakšno drugo delo. Pri nekaterih boleznih se po letu zdravljenja ugotovi, da je smiselna upokojitev, ker rehabilitacija nikoli ne bo dovolj uspešna za delo. Pri nas ta sistem ne deluje. Po letu dni ali že po šestih mesecih je mogoče ugotoviti, ali je človek za invalidsko upokojitev ali lahko dela na drugem delovnem mestu, ali pa mu določimo začasno invalidnost. Tudi med dolgim čakanjem na operacije bi lahko nekaterim delavcem uredili drugo delovno mesto. Vsakemu, ki ima zlomljeno roko, ne bi bilo treba biti doma, vendar nam vsem, ki se nam to zgodi, pripade bolniška. Celoten sistem je zgrešen.
Zmanjšala naj bi se tudi nadomestila za bolniške zaradi poškodb zunaj delovnega mesta.
Kaj pa v primerih, ko je nekomu poškodbo povzročila tretja oseba, pa sam ni bil čisto nič kriv? Ker ne more hoditi na delo, naj bi mu znižali bolniško nadomestilo na 65 odstotokov ali na najnižjo plačo? To je videti kot kazen, pri čemer niti otroci niti delavci niso vzgojeni v varnostnem duhu. Od vrtca naprej je treba z državnim programom in učenjem vzgajati v duhu varnostne kulture, tudi glede dostojanstva in spoštovanja med ljudmi, šele potem lahko sprejmemo tak zakon. Tako so storili v Veliki Britaniji, Nemčiji in Avstraliji, kjer so podobne ukrepe sprejeli po desetih letih uvajanja.
Delavci imajo pri nas predvsem občutek ...
... da jih ropajo. Delavcem, ki jih odpuščajo, prestrukturirajo, potiskajo v invalidsko ali pokoj, če se le da, je upadlo vse navdušenje, zdaj jim jemljejo še to. Tako občutijo! Povsem neprimeren čas je ne le za uvedbo, ampak celo za pogovore o takih varčevalnih ukrepih. Zdaj se vsi delavci pogovarjajo o krivicah, namesto da bi delali. Torej smo dosegli nasprotni učinek. Ljudje ne zmorejo takih pritiskov, kar se kaže tudi v naraščanju psihičnih motenj. V zadnjih letih se je izrazito povečalo število anksioznosti, stresa, depresivnih motenj, ponavljajoče se depresije. Ljudi je strah! Če hočemo zgraditi človeka, ki bo ustvarjal in bo samozavesten, mu moramo dati za to priložnosti in primerno delovno okolje. Ob vseh trpinčenjih, šikaniranjih in nizkih dohodkih ni nobene ustvarjalnosti več.
Iz Nedela
