Tiskane izdaje
Če ne bi bilo Milana Rota, ne bi bilo cerkniškega pusta. Milan Rot je bil rojen v Begunjah pri Cerknici, od njega pa smo se poslovili 4. decembra.
Kdo je bil pravzaprav Milan Rot? Slovenski akademski slikar, Notranjec do zadnje svoje celice, s širokokrajnim črnim mehkim klobukom pokrit, kadar je bilo toplo, in s polhovko na glavi, kadar je zeblo. Posebnež, ki si ga moral spoštovati in imeti rad, ga ceniti kot umetnika, predvsem pa kot človeka z veliko začetnico. Odlikovali sta ga skromnost in neverjetna toplina, s katero se je znal posvetiti sogovorniku ali pobožati otroka, ki je s široko odprtimi očmi in usti občudoval njegove pustne stvaritve. Bil je izjemno duhovit, znal je na njemu lasten način zarobiti kakšno sočno o svojih Notranjcih, bil je iskriv in strasten v zagovarjanju svojega prav pri kakšni zagreti debati, znal je biti oster in piker, predvsem pa nezlagan.
Milan Rot je na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani leta 1967 diplomiral pri prof. Maksimu Sedeju. V času študija je bil zelo ustvarjalen in zagnan član Kluba notranjskih študentov in na rodnem Notranjskem je ni kulturne ali družbene prireditve, kjer ne bi sodeloval. Zaposlil se je kot učitelj likovnega pouka, poučeval je na vseh notranjskih osnovnih šolah in se na široko razdajal notranjski mladeži. V tem obdobju je zelo veliko slikal, predvsem svojo ljubezen, Cerkniško jezero, njegova dela pa so hitro pritegnila pozornost. Bil je med ustanovnimi člani Društva notranjskih kulturnikov Krpan. Leta 1974, v času zaposlitve na Brestu, kjer je deloval kot član znamenite Brestove skupine arhitektov in oblikovalcev, se je Milan prvič resneje srečal s Cerkniškim pustom in skozi vsa naslednja leta je ustvarjal svoje enkratne velike in male figure: pracoprnico mater Uršulo, povodnega moža Jezerka, strašnega zmaja, največjo jezersko ščuko, roje malih coprnic, polhov, žabic in žabonov in kot krono vsega: nesmrtne Butalce, z Notranjske raztepene po vsem svetu.
Leta 1976 je Milan odšel med svobodne umetnike, leta 2005 pa postal prvi častni občan občine Cerknica. Vsakdanjost in njene banalnosti je znal prenašati čisto po svoje. Ni ga zaslepila današnjega načina življenja goljufiva kača, ampak je užival v tradicionalnostih, kot so stari slovenski običaji in stare ljudske pesmi, ki jih je kar precej dobro poznal. Bil je prijeten, razgledan in žlahten sogovornik. Zgodovina in etnologija sta bili njegovi močni področji, spogledoval se je tudi s filozofijo. Preprost, tako rekoč nesmrten je njegov sloviti izrek: Če glava ne dejla, telu trpi.
Milan je bil vedno rad v iskrivi in veseli družbi, kamor je vselej zanesel smeh in dobro voljo. Kot umetnik je uspel predvsem doma, na Notranjskem, uspeti doma in predvsem doma pa pomeni največ, kar umetnik lahko doseže. Vselej je dal jasno vedeti, da je Slovenec, tako rekoč trdo kuhan Notranjec. Težko je prenašal, da se tako nemarno skruni slovenski jezik, kakor se to dogaja danes, in še marsikaj mu je zadnje čase šlo neznansko na živce. A ostal je zvest sebi in svojemu značaju in zelo redko se je odprl in potožil.
Milan Rot se je poslovil, a ostali so njegovi otroci, njegove umetnine, od najmanjših slik do največjih pustnih figur, Milanove brezčasne umetnine. Zapustil je sled, ki je nikoli nihče ne bo mogel izbrisati iz nas, njegovih prijateljev in občudovalcev njegove umetnosti.
Zbogom in nasvidenje, prijatelj Milan. Peter Hribar
