Tiskane izdaje
Rogaška Slatina – Zjutraj ob 8.15 sta Blaženka First, vodja grafičnega kabineta v Narodnem muzeju Slovenije (NMS), in Erna Ferjanič Fric, nekdanja kustosinja Muzeja grafične umetnosti (MGU) Rogaška Slatina, vstopili v prostor, kamor je Zdravilišče Rogaška po zaprtju MGU shranilo obsežno zbirko grafičnih listov, ki jo je Rogaški Slatini pred leti podaril švicarski zbiralec Kurt Müller. Ko sta zvečer pregled končali, sta bili zgroženi.
Muzej, ki so ga v Rogaški Slatini v najstarejši zdraviliški stavbi Stara direkcija ustanovili prav za postavitev razstav iz Švicarjeve zbirke, so po letu 2000 zaprli. Od takrat poskuša zasebni lastnik zbirko prodati, že leta 2006 pa so v državnem zboru razpravljali o slatinski zbirki in tem, da jo bo treba odkupiti. To se ni zgodilo niti do danes. Medtem pa se je z zbirko dogajalo vse mogoče. Obiskovalka iz Ljubljane in domačinka, Firstova in Friceva, sta si tistega dne, bil je 26. januar 2015, prišli zbirko ogledat po naročilu ministrstva za kulturo (MK). Vmes se jima je nekajkrat pridružil predsednik uprave Zdravilišča Rogaška Matej Goričan.
Nada Zoran z direktorata za kulturno dediščino na MK pojasnjuje, da je po lastninjenju družbe Zdravilišče Rogaška leta 1991 volilo Kurta Müllerja končalo v zasebni lasti. Leta 1995 je občina na predlog Pokrajinskega muzeja Celje zbirko razglasila za kulturni spomenik. Odgovora, zakaj MK ni oporekalo lastninjenju zbirke, nismo dobili. Si je pa MK prizadevalo za odkup.
Ministrstvo je leta 2003 predlagalo, da lastnik in občina zbirko dokumentirajo oziroma poskusijo določiti natančno število grafik, ki naj bi jih bilo od 20.000 do 40.000. Donator je namreč leta 1985 podaril 14.000 enot, potem pa je še vse do leta 1995 prinašal posamezne zbirke grafik.
»Država je načelno izkazovala interes za odkup zbirke, zato je leta 2005 za popis zadolžila Narodni muzej Slovenije, ki pa zaradi prestavitve zbirke v druge prostore in pomanjkanja sredstev ni končal dela. Popis so nadaljevali različni cenilci, ki pa zaradi obsežnega gradiva, težje prostorske dostopnosti in pomanjkanja časa niso podali končnega števila in popisa tako obsežnega dela. Za popolno ovrednotenje finančne vrednosti bi potrebovali več let sistemskega dela, kar bi moralo biti v interesu lastnikov. Stališče ministrstva je ves čas enako: odkup zbirke je mogoč zgolj na podlagi ovrednotenja zbirke kot umetniškega dela, kulturnozgodovinskega pomena zbirke in finančnega ovrednotenja,« je povedala Zoranova.
Kurt Muller je iz Švice pogosto prihajal v Rogaško Slatino in je za svoje darilo zdravilišču in kraju leta 1996 od predsednika republike prejel častni znak svobode. A zdaj je zbirka iz procesa lastninjenja in prek nekdanje Slovenske razvojne družbe končala v rokah novih kapitalistov in delničarjev. Namesto da bi za ogledovanje muzeja starih grafik pobirali vsaj vstopnino, so grafični muzej zaprli, nekatere grafike pa so se znašle le na razstavi v Aninem dvoru. Zdravilišče Rogaška, ki je lastnik družb Termalni vrelci in Vino Janina ter delno Term Topolšica, posredno pa je v večinski lasti Stanislava Pšeničnika, zaposluje le direktorja Goričana in honorarno zaposleno tajnico. Goričan je dal zbirko večkrat oceniti, saj bi jo zaradi slabega poslovanja, lani je, na primer, imela družba 292.000 evrov izgube, rad prodal: »Leta 2003 je zbirko ocenil Mirko Juteršek, leta 2008 Milena Koren Božiček in Janez Mesesnel, zbirko pa je elektronsko evidentiral Aleksander Bassin. Cenitve za celotno zbirko znašajo med 2,8 do 4,1 milijona evrov.«
Toda ogled zbirke, ki ga je Blaženka First opravila januarja lani, kaže na neprimerno ravnanje, morda kar med cenitvami, sum o domnevni prodaji ali celo kraji največ vrednih grafik pa ne izgine. Firstova tega v poročilu naravnost ne pove, a vendar piše: »Gradiva je manj, njegova prvotna sistematika je porušena, v ureditvi eksponatov vlada zmešnjava, spremenjene so oznake na zunanjščini depojske opreme.«
Hkrati je zbirka v prostorih, kjer je občutljiv star papir grafik poleti izpostavljen presuhemu zraku. Popisi oziroma seznami, ki jih je skupaj z zbirkami izročil že donator sam, so izginili iz prej lepo oštevilčenih in poimenovanih škatel. Tudi grafike iz različnih zbirk so pomešane ali pa manjkajo. »Zdi se, da je primarna inventarizacija gradiva za vedno izgubljena,« je v poročilu obupano zapisala Firstova.
Od poznavalcev trga s starimi upodobitvami pa je mogoče slišati še grozljivejše pripovedi. Nekateri izmed ocenjevalcev zbirke so z nekaterimi grafikami kar pod pazduho hodili naokoli in kazali, kakšne vredne umetnine so našli. Drugi vedo povedati, da poznajo lastnike grafike, ki se hvalijo, da so jih kupili iz slatinske zbirke.
