Tiskane izdaje
KOSTEL – Vročega julija letos se je skupini mož v gumijastem čolnu pri rezanju brzic reke Kolpe nasmehnila sreča, ko so z rumeno-črnim plovilom prečkali senco visečega mostu v Srobotniku. Nekaj vselej nevarnih deščic s te mojstrovine z vrvmi, ki tudi tam povezuje in jasno postavlja mejo med dvema narodoma in državama, je namreč ravno takrat zgrmelo na toplo gladino mejne reke, tik ob repu čolna. Posadka je sicer odnesla cele glave, a glas o pasteh, ki bi lahko načrtovano čofotanje po najdaljši slovenski mejni reki v hipu spremenile tudi v žalost, se je bliskovito razlegel po dolini.
Prepuščeni propadanju
Na tega in še 13 drugih mostov (betonskih in z leseno nosilno konstrukcijo) na Čabranki in Kolpi je država leta 2007 namestila fizične ovire (zapornice). Bruseljska birokracija je slovenski naložila, naj v interesu mirnega spanca med nekdanjima bratskima republikama rajnke Jugoslavije spremeni režim nad mejnima rekama. Tamkajšnje viseče mostove je tako še bolj načel zob časa, saj zanje kljub željam ni mogel nihče več skrbeti. Za nameček je zelo nejasna in nedodelana tudi zakonodaja. Čeprav je v zakonu o cestah jasno zapisano, da je vzdrževanje mostov v pristojnosti lastnika ceste, katere del je posamezni most, pa je na terenu precej težav. Mostovi niso oštevilčeni, prav tako v zemljiški knjigi ni mogoče ugotoviti njihovega lastništva. Občini Kostel in Osilnica, vsi mostovi so na njunem območju, pa nimata moči in denarja, da bi lahko kaj ukrenili, brez rešitve sta tudi hrvaški občini na oni strani bregov. Na nakovalu med osrednjo in lokalno oblastjo poskušajo tako stavbne spomenike izpod klešč propadanja izvleči tisti, ki še enotno dihajo v tem z mejo razdeljenem prostoru. Turistično-športno društvo Kostel in Zadruga za turizem in šport iz hrvaškega Broda na Kolpi sta ob svetovnem dnevu prostovoljstva na mizo položila načrt za obnovo visečega mostu Slavski Laz–Čedenj. Njim v ponos, drugim v sramoto. »Tako simbolično odpiramo prvega izmed 14 listov knjige o naših mostovih, katerim je bil z okrašenimi zapornicami odvzet osnovni namen. Čeprav je na večini dovoljen promet, resda s prepustnicami, to ni izgovor, da zanje nihče ne skrbi. Še posebno so v bednem stanju viseči mostovi v Srobotniku, Grintovcu in Slavskem Lazu,« sta poudarila prva moža sodelujočih društev, dr. Stanko Nikolič in Davorin Klobučar. Na plošči, ki sta jo minule dni postavila tik ob tem mostu, je zapisano, kako so ga sosedje gradili, njihovi zanamci pa naj na to ne pozabijo.
Za ljudi in svinje
Most Slavski Laz–Čedanj je sad prostovoljnega dela iz leta 1957. Dolg je približno 70 metrov, širok pa 1,3 metra. Stoji na nosilnih vrveh tri metre nad vodo. Namenjen je izključno hoji. Načrt je izdelal Miha Papič iz Vasi, betoniranje je vodil Matija Južnič iz Slavskega Laza. Je spomin na nekdanje živahno utripanje vsakdanjika ob Kolpi. Namesto s čolnom so sosedje in rodbina drug k drugemu, v trgovino, gostilno ali na kegljišče hodili po njem. Tudi na kolesih so se prevažali po hrastovih deskah, ki so bile pritrjene na jeklene vrvi. Marsikatera gospodinja je tam čez vodila svinjo na semenj. »Most je okno v svet, zlasti Kostelcem, ki so bili zaradi bližine zaprtega območja daleč v ozadju Kočevske. Za ljudi, ki tod živijo, in za nas, ki smo rojeni v dolini zgornje Kolpe, je ta starina zrcalo nove prihodnosti, ko tam ne bo tako trde meje,« je klic po obnovi mostu dr. Jožeta Jurkoviča. Ko so to stavbno mojstrovino postavljali združeno, je bil star 10 let. Zdaj se bo postavil na čelo iniciativnega odbora za ustanovitev sklada za obnovo mostu. »Pred 55 leti država ni imela dosti posluha, še manj pa denarja. Enako je danes. Zato nam morajo biti zgled možje tistega časa, Viktor Čop in moj oče Jože Jurkovič s slovenske ter Stanko in Matija Mulc s hrvaške strani, ki so zbirali denar. Most so zgradili in ga zaradi visoke gladine Kolpe ob padavinah leto pozneje dvignili še meter višje,« se dobro spominja Jurkovič.
Schengenska direktiva je pognala v zrak vzdolž slovensko-hrvaške meje ducate visečih in manjših mostov, na številnih večjih pa so namestili zapornice ali jih kako drugače zaprli. »Tega mostu v Slavskem Lazu ne damo, saj ima poleg zgodovinskega izročila tudi stavbno. Poglejte, kaj so bile zmožne narediti človeške roke. Le popraviti bi ga morali. Bojazen, da bi nepridipravi čezenj hodili k nam, je sprta s pametjo. Okoli mostu in vzdolž Kolpe je voda vse poletje do gležnja, za zmikavte in druge avanturiste zaradi tega prav vabljiva,« so soglašali sosedje. »Država naj središču moči v Bruslju sporoči, da je skrb ljudi za mostove pravzaprav najboljša obramba pred nezakonitim prečkanjem meje,« so še dodali.
