Ali zmoremo dovolj državniške modrosti?

Slovensko-hrvaški mejni problem bo čez tri mesece dosegel 18 let ali mejo polnoletnosti. Lotevanje njegovega reševanja pa žal ne kaže veliko znakov dozorelosti. Čas bi bil, da na obeh straneh premotrimo prehojeno pot, ponovno proučimo nasprotujoče si zahteve in okrepimo politično voljo za njegovo dokončno rešitev.

Ob seštevku vseh porabljenih delovnih ur slovenskih in hrvaških politikov, vključenih strokovnjakov in škode v odnosih med pripadniki obeh narodov bi se zgrozili. Celo zastrašujočo gospodarsko krizo, ki je nesporno največje breme obe državi, Slovenijo in Hrvaško, potiska mejni problem ob rob in ne dovoli, da bi postala prioriteta v prizadevanju obeh vlad in parlamentov. V dnevnem časopisju in drugih medijih se vrstijo komentarji s predlogi, ki še bolj zapletajo mejni problem. Vrstijo se tudi akcije posameznikov in skupin, ki želijo ujeti nekaj vročega vetra v jadra osebne politične prepoznavnosti in popularnosti.

Razdiralni cunami

Tudi dogajanja na hrvaški strani ni mogoče pozitivno oceniti. Politične izjave o mejnem sporu, kot n. pr. »Vstopa v EU Republika Hrvaška ne bo kupovala s svojim ozemljem« ali »Evropska komisija mora preprečiti izsiljevanje RS« in podobne, med državljani Hrvaške krepijo zavedeno zavest o teritorialno-širitvenih težnjah Slovencev, njihove vlade in državnega zbora. Balon zaostrovanja medsebojnih odnosov je napihnjen do skrajnosti. Slišati je celo že pozive, da je treba odgovore na »trda« slovenska stališča začeti mehčati z dodatnimi gospodarskimi ukrepi. Mejni spor vse bolj prodira v zavest ljudi v obeh državah. Aktualni politični tok jih usmerja na okope za obrambo ozemeljskih nacionalnih interesov.

Razdiralni cunami se vali proti obalam slovensko-hrvaškega dobrega sosedstva z vse večjo hitrostjo od odločitve vlade in državnega zbora Republike Slovenije (RS), da od Republike Hrvaške (RH) zahteva umik in razveljavitev vseh vsebin v dokumentaciji za njena pristopna pogajanja, ki prikazujejo sporni teritorij za rešeno zadevo v korist Hrvaške. Nesporno in večkrat potrjeno stališče obeh vlad, da je teritorialno stanje na dan 25. 6. 1991, torej zaris nekdanje meje SRS in meje SRH v skupni državi, postal mednarodno priznana meddržavna meja, v celoti utemeljuje politično stališče Slovenije. Nadaljevanje pristopnih pogajanj Hrvaške na opisanih podlagah Slovenija utemeljeno zavrača.

Samo mednarodno pravo je premalo

Pristopnih pogajanj Hrvaške pa ne ovira le zahteva Slovenije, temveč so jih ustavile tudi z druge zahteve nekaterih evropskih držav. Vse članice EU z našo državo vred nenehno izražajo in potrjujejo interes, da Hrvaška čim hitreje izpolni te zahteve na svoji poti v polnopravno članstvo Evropske unije. To hotenje izraža tudi evropska komisija, ko ponuja mediacijo uglednih evropskih politikov in mednarodnopravnih strokovnjakov v pomoč za dokončno rešitev mejnega problema. Iz nerazumljivih razlogov to pomoč politično vodstvo Hrvaške zavrača, oziroma sprevrača njen cilj v uveljavljanje starih in za Slovenijo nesprejemljivih zahtev.

Iz že večkrat podrobno opisanih razlogov je Slovenija zavrnila obravnavo mejnega vprašanja pred mednarodnim sodiščem v Haagu. Razlog za takšno zavrnitev je vztrajanje Hrvaške, da se mejni problem rešuje izključno na podlagi mednarodnih pravnih norm, in zavračanje zahteve, da se pri presoji upošteva tudi načelo pravičnosti. Vsak pravnik ve, da je sleherna mednarodna pravna norma grajena na načelu pravičnosti, s čimer Hrvaška zavrača slovensko zahtevo, ve pa tudi, da poudarek tega načela poleg določil mednarodnih konvencij širi možnosti za vsestransko pravično odločitev sodišča, arbitraže ali mediacije. Naš mejni spor je povezan s specifičnimi zgodovinskimi in drugimi okoliščinami, ki jih ni mogoče urediti na pravičen način zgolj z uporabo mednarodnega prava.

Za zgladitev spora sta potrebna dva

Republiki Slovenija in Hrvaška imata mednarodno priznano mejo na kopnem. Trditvam, da meja med našima državama ni določena, ni mogoče pritrditi. Obstoj meddržavne meje sta si državi priznali s svojimi ustanovnimi listinami, druge države pa s svojim priznanjem. Obstoj države je po mednarodnem pravu mogoče priznati le, če so izpolnjeni trije nesporni pogoji: prebivalstvo, ozemlje in izvajanje oblasti. Državno ozemlje brez določenih meja ne more obstajati, s tem pa tudi ne država. Na meddržavni meji pa so območja, ki si jih po uradnih kartah in predpisih lastita obe državi. Poleg teh spornih območij pa je med državama spor tudi zaradi meje na morju. Ta sporna mejna vprašanja lahko državi rešita tudi s pomočjo tretjega le sporazumno, kajti tudi odločitev mediacije ali sodišča pred dokončno uveljavitvijo zahteva sporazumno ratifikacijo v obeh parlamentih.

Sporazuma o poteku meje zato ni mogoče sprejeti niti z enostransko pravnimi zapisi in zarisi, kot so to poizkušali v sosednji Hrvaški, niti z akcijo slovenskih »krajišnikov«, ki so v siju zastav vkorakali v slovenski parlament in z grožnjo referenduma zahtevali omejitev mandata slovenskim pogajalcem. To ravnanje in zahteve po omejitvenih sklepih so povzročili le sprejetje nasprotnih sklepov v Hrvaški in zaostrujejo mejni spor.

Meja v Istri je bila urejena

Naj ponovim trditev, da je meja na kopnem določena in mednarodno priznana. To velja tudi za mejo ob Dragonji. Prav tako kakor za druge sporne otoke na meji je treba tudi za ta del z analizo dogajanja v preteklosti, nezakonitega prenosa dela katastra iz občine Piran v občino Buje, in z upoštevanjem drugih okoliščin poiskati ustrezno rešitev.

Strokovna analiza dogajanja v preteklosti in volja v treh zaselkih živečega prebivalstva kažeta, da je zahteva Slovenije glede pripadnosti tega 113 ha velikega ozemlja upravičena. Težko pa je pritrditi zamisli, da meja v Istri ni bila pravno urejevana vse od razpada avstro-ogrske monarhije. Medsebojno in mednarodno priznanje meja namreč zajema tudi pravno ureditev meje v Istri, razhajanje pa je mogoče odpraviti le v okviru spornega mejnega območja. To misel utemeljuje tudi dejstvo, da bi nas zanikanje pravne ureditve v nekdanji skupni državi z oceno, da so meje določali politični oligarhi, pripeljalo do številnih negativnih posledic.

S podobnimi argumenti je nastopala skrajna desnica v sosednji Italiji, ko je Sloveniji odrekala veljavnost osimskih sporazumov. Takšna razlaga se uporablja tudi v sosednji Avstriji ob zahtevah po nasledstvu avstrijske državne pogodbe. Dobronamerno pobudo, ki temelji na opisu teritorialne delitve v zgodovinski preteklosti, in poziv k referendumu, ki ga v današnjih razmerah ni mogoče izvesti, razumejo nekateri tudi kot zahtevo po mednarodni konferenci o sukcesiji po SFRJ. Vsi ti predlogi so brez dejanske in pravne utemeljitve. Teritorij nekdanje SFRJ je razdeljen in mednarodnopravno priznan kot teritorij držav naslednic. Materialne pravice in obveznosti po SFRJ in njihovo delitev na naslednice pa ureja dunajski sporazum. Ko bo ta sporazum v celoti uresničen, bo na SFRJ ostal le še spomin.

O meji na kopnem skoraj popolnoma soglasni

Brez namena, da bi polemiziral z že omenjenimi prispevki in aktivnostmi posameznikov in skupin, želim pojasniti nekaj svojih pogledov. Dne 25. 6. 1991 smo v Republiki Sloveniji v soglasju z Republiko Hrvaško priznali obstoj slovenske in hrvaške meje. S tem smo glede meja pritrdili stališču Badinterjeve komisije. Takrat ni bilo pobude za mednarodno konferenco o sukcesiji po dotedanji SFRJ.

Ureditev mejnega vprašanja je bila stvar naše prihodnosti, zahteva po ustanoviti in življenju v suvereni državi. To je bil tudi pogoj za mednarodno priznanje RS kot države. Na tem izhodišču so več kot 17 let potekali postopki za dokončno ureditev vseh mejnih vprašanj, ki smo jih podedovali iz preteklosti. To dejstvo in izhodišče pri pogovorih o meji so doslej upoštevale vse vlade RS. Na njem so bila utemeljena vsa dosedanja pogajanja, ki niso brez dosežkov. Na številnih srečanjih dr. Frleca in dr. Granića, nekdanjih ministrov za zunanje zadeve (1997-2000), v sodelovanju mešane komisije in ekspertnih komisij, je bil delovno usklajen potek meje vse do zaselkov ob Dragonji. Oba ministra sta izjavila, da sta delovno uspela odpraviti nesoglasja za 99 odstotkov meje na kopnem. To prizadevanje je bilo v veliki meri upoštevano v vsebini znanega sporazuma Drnovšek-Račan, ki je bil parafiran, sprejet v obeh vladah, v saboru pa zavrnjen.

Po zalivu bodo svobodni pluli slovenski in hrvaški čolni

Opisano dogajanje kaže, da je sporazum o meji na kopnem mogoče doseči. Mejni problem pa dodatno zapletajo razlike v stališčih do meje na morju. Vsa polemika glede teritorialne pripadnosti Piranskega zaliva je neproduktivna. Zgodovinske in ekonomske okoliščine bodo ta zaliv povezovale, enako kot so ga v SFRJ, tudi v prihodnje z RS. Kolikšen naj bo odmik od hrvaške obale do slovenskega teritorialnega morja, pa je problem, ki naj se reši s pogajanji. Neproduktivnost te polemike se kaže tudi v dejstvih, ki jih dobro pozna tudi hrvaška stran, da je v SFRJ zaliv policijsko kontrolirala Slovenija, da je občina Piran v njem opravljala ekološki nadzor in dodeljevala pravice ribarjenja. Na neproduktivnost opozarja tudi bližnja prihodnost, ko bodo po vstopu RH v schengen od obale do obale po zalivu prosto pluli slovenski in hrvaški čolni.

Naslednja stvar je zahteva RS za prosti prehod vseh ladij (vseh vrst in pod vsemi zastavami) v pristanišče Koper in iz njega in razširitev ribiških pravic v določenem pasu tega dela morja. Obravnavana zahteva glede režima plovbe se ne sme zaustaviti ob današnji točki (T 5) začetka odprtega Jadranskega morja in mora veljati tudi v pasu ekološkega varovanja, ki ga RH namerava uveljaviti (ZERC). Naša država upravičeno vztraja pri režimu proste plovbe (režim odprtega morja) od Kopra do Otrantskih vrat ali do izhoda v Sredozemsko morje.
Za vsa ta vprašanja pozna mednarodna praksa ustrezne odgovore, lahko pa določimo tudi kaj novega. Ureditev naj obema državama jamči približno takšen režim plovbe in pravic, kakršnega sta imeli v nekdanji skupni državi in kar vsaka zase ocenjuje za svoj nacionalni interes. RS prosti dostop do odprtega morja, RH pa teritorialni stik svojega teritorialnega morja s teritorialnim morjem Italije.

Opustiti populizem in zastrupljanje množic

Če upoštevamo načela, ki jih za urejanje politično zaostrenih vprašanj poudarja naš predsednik Dr. Danilo Türk, je rešljiv sleherni problem. Opustiti pa je treba politični populizem in zastrupljanje množic, pretepanje na meji in skoke v reko, medsebojno obtoževanje in druge mejne incidente. Ponovno se moramo lotiti resnega dela, kakor sta ga pred leti zastavila pokojna predsednika obeh vlad.

Veliki obseg trgovinskih in drugih gospodarskih odnosov, vedno širše sodelovanje v kulturi in znanosti, zlasti pa vse več Slovencev ob Jadranskem morju, na najlepših obalah sveta, in vse več hrvaških gostov na slovenskih smučiščih so podlaga in jamstvo, da so ob potrebni politični volji sporazumne rešitve mogoče. Prepričan sem, da si tako kakor velika večina Slovencev tudi naši sosedje želijo, da bi se problem meje čim hitreje in čim bolj uspešno uredil. Rešitev, dosežena s soglasjem, bi okrepila naše medsebojno spoštovanje, postala podlaga za bliskoviti vsestranski razvoj naših dvostranskih odnosov in za uspešno sodelovanje v EU.

Pogovorom je treba vrniti pravo vsebino. Namesto soočanja kaj in do kod naj pripelje ponujena pomoč tretjega z mediacijo, si s pogovori (pogajanji) povrnimo medsebojno zaupanje za dokončno in sporazumno rešitev. Ostane le vprašanje: Ali zmoremo dovolj politične volje in državniške modrosti?

Iz sobotne tiskane izdaje Dela