Ana Kozina: Uspešnejši bodo mladi, ki sami izberejo šolo

Ljubljana – Za starše je najlažje hitro zavezati vezalko na otrokovem čevlju. Vendar je za otroka bolje, če počakajo, da to naredi sam, razlaga doktorica psiholoških ved Ana Kozina s Pedagoškega inštituta. Podobno je kasneje, ko so mladostniki pred življenjskimi odločitvami. Od njihove samostojnosti pri izbiri poklica je namreč odvisno, kako uspešni bodo v prihodnosti.

Pred kako pomembno odločitvijo so osnovnošolci in srednješolci?

Prehod na novo stopnjo izobraževanja pri mladih je podobno stresen kot menjava službe pri odraslih. Zagotovo je to zanje pomembno obdobje, vendar odločitev ni nujno dokončna ali življenjsko zavezujoča. Po njej si seveda lahko vsak premisli in razišče nove možnosti.

Zakaj je ključno, da so mladi pri izbiri poklica samostojni?

Avtonomnost vpliva na to, kako uspešni bodo nekoč v poklicu. Vodi v zadovoljstvo in podpira notranjo motivacijo, tudi pri izbiri poklica. Ko odločitev za srednjo šolo ali fakulteto izhaja iz posameznika, je zanj dobra. Bolj verjetno je tudi, da bo sledil svojemu cilju in fakulteto končal. Se pa mladostniki, ne glede na to, da so vrstniške skupine zanje izrazito pomembne, pri pomembnih življenjskih odločitvah, kot je šolanje, opirajo na starše in njihovo mnenje. Ti so poleg učiteljev tisti, ki naj bodo otroku v oporo. Pri razmisleku, kako pomagati mladostniku pri odločanju, je pomembno, da se vprašajo, kaj si zanj želijo. Verjetno si ne želijo, da bi odrasel v človeka, ki bo slepo sledil avtoriteti, ampak da bi postal nekdo, ki se bo avtonomno odločal, se prevpraševal in kdaj komu tudi nasprotoval.

Katere so najpogostejše napake, ki jih delajo starši ob vpisu otroka v šolo?

Velikokrat želijo prehitro svetovati, pri čemer preslišijo glas mladostnika. Bolj mu bodo v pomoč, če ga najprej preprosto vprašajo, kaj misli in kako se počuti, ter šele potem, kako mu lahko pomagajo. Ko je otrok čustveno vznemirjen, je pomembno dati čas in prostor izražanju čustev ob spoštovanju, razumevanju in upoštevanju mej. Poleg tega naj imajo starši otroka za enakovrednega sogovornika. Pomembno je tudi, da so njihova pričakovanja usklajena z željami otrok. Visoka pričakovanja imajo namreč lahko dve sporočili: otroku dajejo občutek zaupanja v njegove sposobnosti, a če so previsoka, vodijo v dodatne pritiske.

Kaj pa, ko otrok pred vpisom ne ve, kaj ga v resnici zanima?

Odgovori naj na vprašanja, kaj mu je všeč, kateri predmeti so mu najbližje in komu si želi biti podoben. Če je še vedno v dvomih, naj se obrne na karierna usmerjanja in na svetovalne službe.

Zanesljivih podatkov o tem, ali so otroci danes res bolj obremenjeni kot prejšnje generacije, ni. Pa vendar se zdi, da šolski sistem in nekateri starši od njih zahtevajo vedno več. Se strinjate?

V občutku obremenjenosti so med posamezniki zelo velike razlike. Nekateri se počutijo ob šestih aktivnostih vsak popoldan neobremenjene, drugim je še ena odveč. Tudi tu je pomembno izhajati iz mladostnika – katere aktivnosti ga obremenjujejo bolj in katere manj ter kako se z njimi spoprijemati. Dobro je, da naredimo lestvico bolj in manj ključnih. Tako se bolj osredotočimo na tisto, kar je bistveno, in pridobimo čas. Občutek obremenjenosti se lahko namreč poveča tudi z anksioznostjo, zaradi česar otrok ne zmore več slediti pouku. Strah ga je, napet je, njegova moč odločanja je slabša, želi se umakniti, stisko predeluje na samem. In takrat potrebuje pomoč.

Takšno doživljanje se med otroki povečuje. Kaj se je zgodilo?

Gre za preplet individualnih, medosebnih in družbenih dejavnikov. Eden od teh je slabša medsebojna povezanost med ljudmi. Izgubljati smo začeli občutek skupnosti, ki blaži anksioznost. Dobro pa je, da jo lahko uspešno zmanjšujemo, ko jo prepoznamo, torej se naučimo, denimo, razvijanja čustvenih in socialnih kompetenc, ki pomagajo pri spoprijemanju.

Kaj predlagate otrokom?

Eden od učinkovitih načinov spoprijemanja je reševanje težav po korakih. Če je mladostnika, denimo, izrazito strah pred govornim nastopom, naj snov razdeli na manjše dele, vadi najprej sam, nato pred prijatelji in nato pred večjo skupino. Če težavo razdelimo na manjše dele, se zdi manjša; kot pri obročnem odplačevanju kreditov. Potem ko se nauči poglavje, naj se na primer nagradi, gre ven s prijatelji. Za starše pa je pomembno vprašanje, ali so vse aktivnosti, ki jih ima otrok, res njegova izbira. S spodbujanjem samostojnega odločanja podpremo notranjo motivacijo in interese mladostnika, s tem pa zmanjšamo njegovo obremenjenost. V resnici gre vedno predvsem za to, da otroku prisluhnemo in stopimo naproti tam, kjer mu lahko pomagamo.