Analitiki: Spremembe uvajati premišljeno, sicer je lahko še slabše

Vlada Marjana Šarca v prvem letu, ki velja za čas za reforme, vanje ni zagrizla. Zdi se, da se je bolj ali manj ukvarjala sama s sabo ter da se ne želi zameriti volilnemu telesu. S sogovorniki smo pretresali, zakaj jih kljub konjunkturi na žalost ali morda na srečo, še ni.

Objavljeno
30. avgust 2019 19.00
Posodobljeno
30. avgust 2019 19.00
Prvega leta vladanja Marjana Šarca prav gotovo ni zaznamovalo sprejemanje reform. Bo vse šibkejša rast opozorilo za vlado Marjana Šarca? FOTO: Leon Vidic/Delo
Sandra Hanžič, Barbara Eržen
Sandra Hanžič, Barbara Eržen

Dejan Verčič, profesor na FDV in partner v družbi Stratkom:

image
FOTO: Mavric Pivk/Delo
Slovenska gospodarska rast je dobra, in ko gredo stvari dobro, jih je pametno pustiti pri miru. V zadnjih letih in desetletjih smo se nagledali začetkov reform, za katere vlade niso pridobile minimalnega političnega in družbenega soglasja ter so zato ostale streli v prazno, po katerih je bilo kaj še slabše kot prej. Vlada, ki je nastala tako rekoč čez noč in brez pozitivnega programa, potrebuje čas, da ugotovi, kaj je potrebno in kaj od tega je mogoče spremeniti. Ker na oblast ni prišla s pripravljenimi in obljubljenimi reformami, je dobro, da si vzame čas in razmisli, kaj in kako, sicer bi še res lahko kdo pomislil, da skače v bazen, v katerem morda ni vode. Tudi v drugem letu je mogoče marsikaj narediti, če je znanje, volja in sposobnost pridobiti nujno podporo ključnih deležnikov. Pri tem zunanji sovražnik, nevarnost v obliki recesije, ni nujno zlo, ampak lahko postane katalizator nujnih, a sicer nepriljubljenih ukrepov.

Miloš Čirič, politični komentator in lobist:

image
FOTO: Matej Družnik/Delo
Na odločilnih položajih, na primer v zdravstvu ali na področju financ, kjer potrebujemo spremembe, imamo kar veliko novih ljudi. Pametno potezo so naredili, da so si vzeli čas za razmislek. Zelo hitro namreč narediš kaj zelo narobe. Tisti, ki pravijo, da je reforme najlažje sprejemati v prvem letu, imajo sicer prav, a to drži za ustaljene države. Če si se nečesa lotil, še ne pomeni, da si tudi najboljše. Tisto, kar mene moti, je, da ne rešujejo problema Darsa, ki bi ga lahko. Najpomembnejše vprašanje za tretjo razvojno os in drugo je, ali bodo z Eurostatom rešili vprašanje, ali dolgove, ki bi jih nase z jamstvom države prevzel Dars, štejejo v javni dolg Slovenije. Dokazati morajo, da država nima neposrednega vpliva na upravljanje. Glede tega so bile izrečene zelo ponesrečene izjave, kako bodo menjavali ljudi.

Spremembe se sprejemajo ves čas, vprašanje pa je, v katero smer se bodo razvile. Levica igra svojo igro, ker je zanje to dobro, vprašanje pa je, ali je to dobro tudi za državo. Hkrati tudi NSi igra zelo pametno. A zadeva je lahko tudi pozitivna, saj se išče rešitve s širšim konsenzom. Moramo iskati rešitve, ki so učinkovite.

Alem Maksuti, politični analitik:

image
FOTO: Večer
Največji uspeh vlade je – treba je priznati, da upravlja zelo široko koalicijo različnih interesov, nima gotove večine in ima nadkoalicijskega partnerja, ki edini predstavlja tako imenovano levo politiko, ki bi se rada lotila reform – da je speljala eno leto. Pri tem se je bolj ko ne ukvarjala s seboj, ampak to je bilo glede na stanje države in gospodarstva mogoče pričakovati. Prav tako je to kontinuiteta politik zadnjih štirih vlad, vključno s Pahorjevo in Janševo, ki so implementirale neke evropske politike. Sklicevanje na potrebo po strukturnih reformah ni nič drugega kot neoliberalna floskula, nekaj, česar nikoli ne bomo povsem uresničili. Hkrati se reform niso lotevali, ker je z vsako nezadovoljen del prebivalcev, vlada pa se ne želi zameriti nikomur. Ne pričakujem radikalnega zasuka politike v eno ali drugo smer. Govorice o krizi v zdravstvu in drugod so pretirane, minusi se bodo reševali na račun zadolževanja prihodnjih generacij, kar država vztrajno dela že od začetka.

V kontekstu neoliberalnih reform se mogoč celo nekaj dogaja; na področju privatizacije so sklenili ogromen posel, ki je državi povzročil škodo, na drugi stran imajo predlog o ukinitvi dodatnega zdravstvenega zavarovanja, kar pa se verjetno ne bo zgodilo. Vlado sestavljajo ljudje in stranke brez kakršnega koli ideološkega kompasa, pojma nimajo, kaj delajo, in se na situacije zgolj odzivajo, kot zahteva evropska komisija in velike države. Kako dolgo bo to še trajalo, je odvisno predvsem od Levice in elite, ki bo v določenem trenutku morala presoditi, ali je smiselno iti na volitve. V prihodnjem letu bi bila ena od konkretnih reform, ki lahko vplivala na gospodarstvo, ukinitev omenjenega zavarovanja, a je gospodarska zbornica jasno povedala, da je proti. Zavarovalnice molčijo, ker slutijo, da koalicija v takšni sestavi tega ne bo podprla. V naslednjem letu si lahko obetamo le lepotne popravke znotraj obstoječe nomenklature.