Andraž Teršek: »Svoboda govora velja tudi za zaposlene.«

Ljubljana – »Če zaposleni pretehta, da je nekaj za javnost pomembno, naj pove. Naloga pravosodja je, da ga zaščiti, če ugotovi, da je za to obstajal javni interes in da je šlo za svobodo izražanja,« je dejal dr. Andraž Teršek o nastopanju zaposlenih v javnosti.

Pravica posameznika do svobode govora je vsaj na videz v koliziji s »pravico podjetja« do varovanja poslovne skrivnosti, kot se je zgodilo v primeru Petra Pustatičnika iz Vzajemne zdravstvene zavarovalnice, ki so ga zaradi intervjuja v Delu pred tremi leti vrgli iz službe. Višje sodišče je pred kratkim presodilo, da je bilo to nezakonito (o tem smo pisali včeraj). A Pustatičnik sploh ni edini.

Pisno opozorilo pred odpovedjo delovnega razmerja so pred nekaj leti v skladu s pravilnikom o komuniciranju izrekli tudi v Univerzitetnem kliničnem centru (UKC) Ljubljana zdravniku prof. dr. Matiji Tomšiču, ker ni obvestil odgovorne osebe za odnose z javnostjo in je na tiskovni konferenci spregovoril o razmerah v UKC. To je bilo po mnenju vodstva UKC »v škodo ugledu in dobremu imenu UKC«, čeprav je zdravnik presodil, da je za javnost tematika zelo pomembna. Dr. Tomšič je potem še naprej lahko govoril v javnosti, a ni smel izrekati vrednostnih sodb. Iz službe so vrgli Etbina Tavčarja iz Kobilarne Lipica, ker je v medijih nasprotoval gradnji igrišča za golf. Tudi njegov primer je reševalo sodišče. Zelo oster pravilnik za omejevanje nastopov v javnosti ima onkološki inštitut; zaposlenim prepoveduje vsak stik z novinarji brez pisnega dovoljenja generalnega direktorja, novinarjem pa celo vstop v bolnišnico brez direktorjevega dovoljenja.

Šolski primer kršenja ustave

»Skrb vzbujajoče je, da se primeri tako očitnega omejevanja pravice do svobode govora v 21. stoletju sploh dogajajo in da potekajo o tem procesi pred sodišči,« je dejal sogovornik, ustavni pravnik dr. Andraž Teršek, tudi predavatelj svobode izražanja na Univerzi na Primorskem. Svoboda govora je v slovenski ustavi zagotovljena z 39. členom. Sogovorniku se zato zdi čudno, če sodišče v sodbi sploh ne omeni ustave. »Vznemirilo me je, kako šibko je razumevanje ustavnopravne abecede pri nekaterih pravnikih. Presenečen sem bil tudi, da naj bi ugledna pravnica dr. Nataša Belopavlovič pred nekaj leti za Delo izjavila, da ti pravilniki niso v nasprotju z zakonodajo. To je žaljivo do ustave in pravne vede. Takšen pravilnik je šolski primer kršenja ustave. Sodišče bi ga moralo v delu, kjer onemogoča svobodo izražanja slehernemu zaposlenemu, nemudoma odpraviti. Če pa se ugotovi, da je bila s pravilnikom povzročena določena škoda, da so zaposlenega šikanirali, da je imel težave ali bil celo odpuščen iz službe, bi bilo treba strogo odškodninsko kaznovati tistega, ki je odgovoren za tako ravnanje,« je dejal.

»Pravica do svobode govora je ustavni temelj svobodne demokratične družbe. To mora vedeti vsak študent prvega letnika prava. Študentov na fakultetah pa prepogosto ne učijo razmišljati, ponujajo jim predvsem učenje na pamet. To je usodno za pravno državo,« ugotavlja sogovornik.

»V tehtanju med pravico do izražanja mnenja in pravico do zaščite poslovne skrivnosti nekega podjetja ni dvoma. Svoboda govora je ustavna pravica. Če zaposleni pretehta, da je kakšna stvar tako pomembna, da jo mora izvedeti javnost, naj jo pove. Treba se je vprašati, ali je nekaj resnično poslovna skrivnost ali je samo za tako označeno in je v resnici to informacija javnega značaja. Na ta vprašanja lahko odgovarja na primer informacijska pooblaščenka, o njih lahko presoja sodišče, končno ustavno sodišče. Naloga pravosodja je, da učinkovito zaščiti pravico zaposlenega do svobode govora,« je pojasnil.

Andraž Teršek je komentiral tudi delno prepoved govora v javnosti zdravniku dr. Matiji Tomšiču izpred nekaj let: »Reči nekomu, da lahko govori, a ne sme izražati vrednostnih sodb, je podobno, kot če bi rekli, da lahko poje, a se ga ne sme slišati. Vrednostne sodbe so v samem jedru pravne zaščite svobodnega izražanja.«