»Arbitražni sporazum je slab«

Nasprotovanje Franceta Bučarja osnutku arbitražnega sporazuma o meji s Hrvaškoje je pričakovano naletelo na pozornost širše javnosti. Na Facebooku je celo nastala skupina Bučarjevih podpornikov.

Objavljeno
19. oktober 2009 22.49
Veso Stojanov, Boris Šuligoj
Veso Stojanov, Boris Šuligoj
Ljubljana, Koper - Nasprotovanje staroste slovenske politike Franceta Bučarja osnutku arbitražnega sporazuma o meji s Hrvaško, ki ga je natančneje opisal v zadnji Sobotni prilogi, je pričakovano naletelo na pozornost strokovne in tudi širše javnosti. Na Facebooku je celo nastala skupina prijateljev (z za zdaj več 300 podpisniki), ki so podprli Bučarjevo razmišljanje.

Neodvisni politični analitik Davor Gjenero pravi, da je vse, kar Bučar govori o učinkih sporazuma, popolnoma res. »A ne vidi, da je to neizogibna posledica Pahorjeve politike, ki se je je lotil na začetku mandata, Bučar pa jo je trdno podpiral. Slaba politika ne more dati dobrih rezultatov. Na začetku blokade je bilo jasno, da bo Slovenija z njo dosegla natančno to, kar je Italija dosegla z blokado Slovenije pred desetletjem. Hrvaška je zdaj v podobnem položaju, kakor je bila Slovenija po španskem kompromisu. Potrebna bo politična modrost, da bodo sporazum, ki enako kakor španski kompromis pomeni maksimalizacijo dobičkov za Hrvaško, je pa malce 'dvoumen', lahko spravili skozi parlament. Ni treba, da Pahor sub flores grozi Hrvaški in napoveduje, da bo od Unije zahteval, naj jo obravnava v balkanskem paketu, ne pa posamično, če v najkrajšem roku ne parafira in ratificira sporazuma. Slovenija že zdavnaj nima več manevrskega prostora. Blokade, razen treh marginalnih poglavij, ni mogoče obnoviti, ker ni 'prejudicev', na katere se je sklicevala. Če sprejme Bučarjevo logiko, lahko zavrne podpis arbitražnega sporazuma. To lahko naredijo tudi volivci na referendumu, vendar zavrnitev sporazuma ne pomeni, da se s tem obnavlja blokada, prav tako ne, da bi kdor koli lahko dobil nov manevrski prostor za blokado hrvaškega pristopa k Uniji ob koncu pristopnega sporazuma. Sprejemljiva prvina arbitražnega sporazuma je, da rešitev meje prestavlja v čas po vstopu Hrvaške v Unijo, s tem pa se rešuje tudi ugled obeh političnih elit.«


Za komentar smo zaprosili tudi predstojnico katedre za mednarodno pravo na ljubljanski pravni fakulteti dr. Mirjam Škrk, a se ni hotela opredeliti do Bučarjevega mnenja, saj je stališča o teh vprašanjih, kot nam je dejala, predstavila v intervjuju za Večer. Takrat je povedala, da so v drugem Rehnovem predlogu zajeti vsi naši vitalni interesi. »Eden od razlogov, da Hrvaška junija ni privolila v drugi Rehnov predlog, je bila nesrečna zgodba okrog načela pravičnosti. Nesrečna zato, ker je to strogo strokovno vprašanje, pri nas pa je postalo vprašanje za ljudske množice. Mislim, da je v drugem Rehnovem predlogu to zdaj zadovoljivo rešeno. Da mora, upoštevajoč mednarodno pravo, pravičnost, dobre sosedske odnose in relevantne okoliščine, rešitev biti pravična za obe državi. To so zadovoljiva jamstva.« Poudarila je še, da bo moral arbitražni tribunal odločiti o neposrednem, fizičnem stiku Slovenije z odprtim morjem.

 

Napad na neodvisnost države?


Dr. Marko Pavliha, predstojnik katedre za pomorsko pravo na fakulteti za pomorstvo, meni, da bi bilo bolje, da sporazuma ne bi podpisali: »Arbitražni sporazum je slab, kar pomeni, da ima France Bučar prav, in ne Borut Pahor. Slab zato, ker ne upošteva sklepa državnega zbora o minimalnih izhodiščih za pogajanja s Hrvaško. Sklep o celovitosti Piranskega zaliva ni bil nikoli razveljavljen. In sporazum ne predvideva načela ex aequo et bono (zunanje pravičnosti). Nikjer ne določa, da mora arbitraža odločiti pred vstopom Hrvaške v EU. Hrvaška bo članica, preden bosta državi odločitev arbitraže konkretizirali z bilateralnim sporazumom in drugimi izvedbenimi akti. Takšen sporazum lahko v najboljšem primeru ponudi nekaj podobnega, kot sta že odločila Drnovšek in Račan. Hrvati se načela ex aequo et bono bojijo kot hudič križa in že to pojasni, zakaj ga niso uporabili za določanje spornih vprašanj o meji. Seveda je slabo tudi to, da lahko arbitraža sprejme začasno odredbo o ohranitvi sedanjega stanja, morala pa bi vzpostaviti prvotno. Referendum je zadnja možnost. Če bi se ga udeležilo veliko ljudi in jasno izrazilo voljo, bi takšno mnenje lahko vplivalo na mednarodno skupnost in povečalo pritisk na Hrvaško, naj vendarle popusti. Češki predsednik Vaclav Klaus drži celo EU v šahu zaradi bistveno manjših razlogov, kakršni so naši.«

 

Več v torkovi tiskani izdaji Dela