Atentat

Poskus nekdanjega hrvaškega branitelja, očitno tragično in brezupno zaznamovanega s strahotami balkanskih vojn, da bi z bombami obračunal s predsednikom slovenske vlade Pahorjem, bi se lahko končal s strahotnimi posledicami.

Objavljeno
12. julij 2009 23.02
Tanja Starič
Tanja Starič
Prvi bliskoviti pomirjujoči in spravni komentarji petkovega dogodka brez primere v slovenski poosamosvojitveni zgodovini, tokrat hkrati in usklajeno iz Ljubljane in iz Zagreba, dokazujejo, da so v obeh prestolnicah vendarle zazvonili alarmi najvišje stopnje. Poskus nekdanjega hrvaškega branitelja, očitno tragično in brezupno zaznamovanega s strahotami balkanskih vojn, da bi z bombami obračunal s predsednikom slovenske vlade Pahorjem, bi se lahko končal s strahotnimi posledicami. Če ne bi bila Slovenija del schengenskega sistema in je tako lahko policija pravočasno ugotovila, da skuša mejo prestopiti nevarna oseba in če ne bi policist v trenutku, ko je atentator izvlekel varovalko, ravnal tako prisebno, kot je, bi se zgodila katastrofa nepredvidljivih razsežnosti. Na vlaku, kjer so se nič hudega sluteči potniki vozili z osebo, ki je imela na sebi pet ročnih bomb, ali pa kasneje, morda res v trenutku, ko bi v stavbo slovenskega parlamenta vstopal slovenski predsednik vlade, kar je očitno načrtoval atentator.

 

Toda »osamljeni primer«, kot dogodku pravita politika in policija, nosi v sebi tudi bolj dramatično sporočilo. Opozarja na to, da se dolgotrajnost spora med dvema, doslej v zgodovini tradicionalno prijateljskima državama, približuje nevarni točki. Tisti, na kateri so vrata skrajnostim, nestrpnostim, sovraštvu, le še priprta. Politika na obeh straneh meje ima zgodovinsko odgovornost, da ta vrata trdno zapahne, preden se odnosi med državljani zastrupijo v tolikšni meri, da bi do nasilja skrajnežev, ki žal obstajajo vedno in povsod, ostal le še korak.

 

Pomirjujoča odziva Pahorja in Kosorjeve ter napoved skorajšnjega srečanja kažeta, da sta Ljubljana in tudi Zagreb, ki je prav v zadnjih mesecih v resnici preko vsake mere pretiraval z retoriko »niti pedi naše zemlje...«, sporočilo razumela. Ni sicer veliko upanja, da se s tem že načenjajo okopi medsosedskih odnosov. Pa vendarle. Politika ima res mandat ljudstva za to, da brani nacionalne interese. Toda zagotovo je prvovrsten nacionalni interes državljanov tudi, da živijo varno, brez strahu, da lahko k sosedom potujejo, z njimi trgujejo, sodelujejo in - prijateljujejo.

 

Obe državi svarita pred pregretimi čustvi in reakcijami, kar je, zlasti v času množičnega turističnega preseljevanja ljudstev, nujno, logično in prav. Bombnega napada ni bilo, ker so svoje delo dobro opravili policisti. Nujno je, da se zdaj izkažejo še politiki in diplomati.


Iz ponedeljkove tiskane izdaje Dela