Tiskane izdaje
»V tako imenovanih državah vsesplošne blaginje se spopadajo s problemom presežka izdelkov, to je tistih, ki jih zaradi različnih razlogov ne morejo prodati na rednem trgu,« pravi Gerhard Lassnig, idejni vodja prvega avstrijskega združenja državljanov z nizkimi prihodki in pobudnik prve prodajalne za revnejše someščane, ki so jo leta 1999 odprli v Linzu. »Ne gre samo za kruh, sadje, zelenjavo in drugo hrano, ki ima razmeroma kratek rok uporabnosti in pri kateri je vsakodnevno težko uskladiti ponudbo in povpraševanje, temveč tudi za blago, ki ima napačno etiketo ali poškodovano embalažo, mogoče so nekje odkrili tiskarsko napako ali našli kakšen drug razlog, zaradi katerega blago ne more v redno prodajo,« dodaja Lassnig.
Vse te stvari bi lahko prišle še kako prav ljudem z nižjimi prihodki, so že pred časom ugotovile dobrodelne organizacije, kakršna je Wiener Tafel, ki deluje po enakem načelu kakor podobne organizacije v nekaterih drugih evropskih državah. Te v trgovinah in restavracijah »rešujejo« kruh in druga živila, ki bi jih ob koncu dneva zavrgli, ker jim je potekel rok uporabnosti. Odvažajo jih v domove za brezdomce, azilante, socialno ogrožene, matere samohranilke itd. Wiener Tafel vsak dan v približno 70 domovih razdeli dobri dve toni hrane in izdelkov za osebno higieno.
Več kot miloščina
Ogroženi so tudi številni drugi ljudje, ki sicer imajo svoje stanovanje, a so njihovi prejemki nizki. To so predvsem brezposelni, upokojenci in družine, v katerih je zaposlen samo en član in še ta dobiva nizko plačo, za povrh pa imajo ponavadi veliko otrok. »Odločili smo se, da bomo tem ljudem ponudili nekaj več - v naših socialnih trgovinah lahko kupijo vse, kar potrebujejo, po izjemno nizkih cenah, tako da nimajo občutka, da so odvisni od miloščine dobrotnikov,« nam je dejal Alexander König iz SOMA v Linzu. V okviru SOMA danes deluje v vsej Avstriji približno 20 trgovin, torej velika večina vseh socialnih prodajaln v državi. »Nekaj tovrstnih trgovin je tudi samostojnih in niso članice naše organizacije, res pa je, da je z dobavitelji mnogo laže sodelovati na veliko,« pravi Lassnig.
Tudi supermarket, ki ga bodo 16. oktobra odprli na dunajski Neubaugasse, bo deloval v sestavi te neprofitne organizacije, pridružile pa se ji bodo tudi prodajalne Vinzimarkt, kakršnih je v Avstriji že nekaj. »Poleg tega, da SOMA ponuja poceni izdelke za splošno porabo, v naših samopostrežnih trgovinah zaposlujemo kot prodajalce in pomožno osebje - razen prostovoljcev in članov dobrodelnih organizacij - tudi ljudi s socialnega roba, ki jim lahko takšna oblika resocializacije pomaga, da si na novo uredijo življenje,« nam je o dodatni družbeni vlogi takšnih prodajaln povedala Martina Goetz iz dunajske dobrodelne organizacije Hilfswerk, ki je prav tako pomagala odpreti trgovino SOMA v Neubaugasse. »V Linzu to idejo odločno podpira župan, zato so vsi, ki so zaposleni v tamkajšnji prodajalni, na plačilnem seznamu mesta,« je še povedal Lassnig.
Izključno za člane
V socialnih prodajalnah lahko kupujejo izključno posamezniki, ki imajo člansko izkaznico. Alexander Schiel, vodja SMW, prve socialne trgovine na Dunaju, nam je povedal, da so pogoji za članstvo povsod enaki. Tisti, ki si želi pridobiti izkaznico, mora predložiti osebno izkaznico, dokument o stalnem prebivališču in potrdilo o prejemkih. Člani lahko postanejo posamezniki, katerih povprečni mesečni neto prihodek ne presega 893 evrov. Za zakonski par velja zgornja meja 1340 evrov, z vsakim otrokom pa se ta meja poviša še za 270 evrov. Štiričlanska družina ima torej pravico do članske izkaznice, če njeni mesečni prihodki ne presegajo 1880 evrov.
V Avstriji je pod to zgornjo mejo veliko gospodinjstev, zato ni nič čudnega, da vlada veliko povpraševanje po članskih izkaznicah. »V SMW imamo že 6500 članov,« nam je povedal Schiel. Z njim smo se pogovarjali na dunajski Braunspergengasse 30, kjer je skupaj s sodelavci iz nekega vozila nosil škatle z sadnimi sokovi v kletni SMW, ki še najbolj spominja na skladišče. Povedal nam je, da ima dovolj rednih dobaviteljev, čeprav njegov SMW ne deluje pod pokroviteljstvom SOMA. Na vprašanje, od česa živi, nam je odgovoril, da SMW vodi brezplačno, da pa mu »za delo v SMW plačuje večji avstrijski koncern za prodajo na drobno«.
Vse osnovne potrebščine
S člansko izkaznico ima kupec oziroma gospodinjstvo v socialnih prodajalnah pravico kupovati največ trikrat na teden, vrednost celotnega tedenskega nakupa pa ne sme presegati 30 evrov. Izjema je kruh, ki ga delijo brezplačno. Za ta denar je mogoče dobiti vse osnovne potrebščine, saj so v teh prodajalnah bistveno cenejše kakor v najcenejših navadnih trgovinah. V SMW so cene vsaj za tretjino nižje kakor v diskontnih prodajalnah, nam je povedal Schiel. Angela Proksch, vodja Vinzimarkta na dunajski Wallgasse 12, pa nam je povedala, da so njihove cene še nižje. Običajno znašajo manj kot tretjino cene v navadnih avstrijskih diskontnih trgovinah. Dva tedna po otvoritvi ima Vinzimarkt že več kot 1400 članov. Opazili smo, da so v prodajalni na voljo tudi izdelki, ki jim je potekel rok uporabnosti. »Ti izdelki so jasno označeni in jih tudi redno preverjamo,« poudarja Angela Proksch.
Poleg dejstva, da je nakup omejen in da je možno v teh trgovinah kupovati zgolj s člansko kartico, tudi ponudba na policah prvih dveh dunajskih socialnih supermarketov spominja na prodajalne v državah nekdanjega realnega socializma. Na policah prevladujejo velike količine majhnega števila izdelkov, med katerimi ni vseh nujnih stvari (tu namenoma ne ponujajo alkoholnih pijač in tobačnih izdelkov). Kakor pravi Lassnig, je eden od problemov skromna in negotova ponudba: »Kruh je mogoče dobiti skorajda ves čas, čedalje boljša organizacija proizvodnje in distribucije pa je pripeljala do manjših presežkov v posameznih panogah, denimo, pri mlečnih izdelkih.« Zato je dobro, da je na Dunaju več takšnih prodajaln, poudarja Schiel, ki namerava v 17. dunajski občini odpreti še eno trgovino SMW. »Če določenega blaga nimamo v SMW, ga morda imajo v kakšni drugi socialni prodajalni.«
Iz torkove izdaje Dela!
