Batana po dolgem času spet v Piranu

Lesena batana je pol cenejša od plastične, predvsem pa lahko pluje sto let, če lastnik zanjo skrb

Objavljeno
04. september 2013 01.29
Batana v Piranu
Boris Šuligoj, Koper
Boris Šuligoj, Koper
Piran - Čeprav so stari Piranci skupaj z Rovinjci sloveli kot najbolj izkušeni in pridni izdelovalci batan, so v desetletjih po drugi svetovni vojni postopoma izgubili vse. Po približno 20 letih so v piranski mandrač pred dnevi spustili povsem novo in trenutno edino privezano batano, ki so jo izdelali v treh tednih prizadevni člani zavoda Mediteranum.

Zamisel za njeno izdelavo v živo pred javnostjo na ploščadi pred piranskim pomolom je dal Slobodan Simič Sime, idejni oče zavoda Mediteranum, ki si že desetletja prizadeva ohraniti istrsko pomorsko dediščino. Njegov dolgoletni trud je zlata vreden, rezultati pa postajajo vidni šele v zadnjih nekaj letih. Pred leti je izdal knjigo Batane Istre, v kateri je te kultne barčice natančno popisal, jih predstavil v dno duše, zapisal enostaven recept in predstavil projekte, po katerih lahko vsak količkaj vešč ljubitelj morja izdela leseno batano v enem samem mesecu. "Knjiga ni dovolj. Batane želimo vrniti tem krajem in ljudem," je pojasnil Slobodan Simič Sime. Poudarja, da so prav take čolne izdelovali v Istri že pred 250 leti. Največ jih je bilo v Piranu in Rovinju. Izdelovali pa so jih že prej. "Gre za idealno plovilo. Seveda je imelo stoletja časa, da je postalo to, kar je. Izdelati ga je bilo mogoče najbolj poceni, najbolj hitro, izdelal ga je lahko vsak in potem z njim predvsem ribaril ali se (v zadnjem obdobju) rekreiral. Predvsem pa takšno plovilo lahko pluje sto let," je povedal Sime.

 

Izdelali so jo v 150 urah vsem na očeh


Nobena batana ni povsem enaka drugi. Klasična istrska je dolga 4 do 6 metrov, ima ravno dno, ki pa je po dolžini rahlo ukrivljeno, krmo zapira ravna deska, ki ji rečejo zrcalo. Oplata je izdelana iz dveh ali treh desk v eni dolžini, kar prispeva k izjemni trdnosti in žilavosti plovila. Narejena je iz poceni lesa. Ogrodje z rebri je največkrat iz hrasta, murve, bora ali bresta, oplata in paluba iz jelke, v tokratnem piranskem primeru iz macesna (zelo soliden les). "Slovenija je raj za ladjedelstvo, ker premore veliko poceni vrhunskega lesa," meni Simič. Batana ima v dnu po dolgem ogrodje, ki mu rečejo paramezal in je lahko tudi nosilec jamborja (nekoč so imele batane trapezna jadra), čez boke pa je postavljen še en kos lesa (bracala), na katerega vpnejo nosilce za vesla.

Aljoša Vidakov (pomagali pa so mu še Igor Grmek, Arian Sau in Saša Arnautovič) je v treh tednih delal po štiri ure vsak večer. Na piranskem pomolu, pod šotorom so fantje delali kakih 150 ur. Proces gradnje si je v tem času ogledalo kakih 4000 radovednežev, mnogi od teh so spraševali vse mogoče in se z zanimanjem vračali. "Dosegli smo cilj, da so se ljudje začeli zanimati," je dejal Sime. Batana je dolga 4,7 metra, suha tehta 250 kilogramov, njene deske pa bodo vpile še 30 litrov morja in dokončno zatisnile vse, še tako majhne špranjice. "Batana je nekaj čudovitega in zasluži spomenik v Istri, ker je tako popolna in vsestransko uporabna. Predvsem pa je pol cenejša od podobne plastične barke. Če bi jo izdelali po naročilu, bi zanjo računali 3500 evrov. Za našo batano smo porabili približno 3000 evrov. V tej ceni je tudi nekaj pomoči sponzorjev," je pojasnil Sime.

Kdaj bo mandrač "salon" tradicionalnih lesenjač?


Na koncu so novopečeni "ladjedelci" barčico zalili s šilcem travarice, pater minorit Marjan Vogrin je plovilo blagoslovil, izpeljali so licitacijo, v kateri sta največ časa dražila piranski oštir Berto Radojkovič in piranski župan Peter Bossman. Zmagal je oštir, ki je za 1700 evrov na ta način kupil verjetno najbolj poceni novo barko, s katero bo lahko odplul na ribolov ali pa na kopanje. Batana je v soboto zvečer prvič zaplavala po mandraču. Zdaj dograjujejo še zadnje podrobnosti in bo razstavljena na navtičnem sejmu Bonaca v Marini Portorož. Potem pa bo privezana v piranskem mandraču, kjer lahko lesenjače preštejemo na prste ene roke.

Mandrač bi moral biti muzej in razstavišče lepih lesenjač, vendar občinska oblast še ni povsem dojela vseh možnosti tega mandrača. Nekaj zanesenjakov zdaj s težavo prepričuje odgovorne, da bi majhno pristanišče postalo razstavišče in muzej lesenjač na prostem. Celo muzejska jadrnica Galeb, ki sta jo Pomorskemu muzeju podarila pokojna zakonca in baletnika Mlakar, grdo propada. Morda pa bo ena majhna batana spremenila pogled na to, kaj pomeni tradicija, kaj je lepo in kaj koristno za ta naš Piran.