Za razliko od prvega vlaka, ki je iz Tovornika na meji s Srbijo namesto v Čakovec včeraj ob 13.30 s 1300 begunci nenepovedano pripeljal tik do brežiške občine, so bili slovenski policisti na nočno kompozicijo 11 vagonov vsaj deloma pripravljeni. A kljub temu jih je manjši del beguncev prehitel in se pred njihovim prihodom preko njiv in od dežja namočenih mrtvih rokavov Sotle zapodil proti Brežicam. Toda do kosti mokri tujci so se do policistov, ki so uspeli na enem kupu zadržati večino pribežnikov, kaj hitro pričeli vračati kar sami.
»Veliko ljudi je šlo naprej, morda sto. Tudi z dojenčki,« je dejal do višine komolcev moker begunec v dvajsetih letih, pri osmih stopinjah nad ničlo obut le v natikače.
»Vse, vse sem izgubil,« se je pred teve kamerami zjokal visokorasli moški star okoli 40 let: »Vse je ostalo v vodi, denarnica, potni list, ves moj denar.«
Policisti so ga s prijateljem pospremili do glavne skupine beguncev, iz nje pa izločili pet mesecev nosečo mladenko, ki je ob prerivanju v predelu trebuha začutila bolečino. Reševalna zdravstvena ekipa jo je pregledala, a namesto nje je čez dobre pol ure v brežiško bolnišnico zapeljala dve drugi nosečnici.
Nekaj po eni uri zjutraj, več kot poldrugo uro po sestopu iz vlaka, so se begunci skozi vasi Rigonce, Loče in Mostec začeli pomikati proti osem kilometrov oddaljenemu sprejemnemu centru v Brežicah. Ljudje iz prvega vlaka so za pot včeraj popoldan potrebovala dve uri in pol. V drugem valu je bilo kljub nočni uri na nogah ogromno otrok, v naročju staršev številni dojenčki.
Na vprašanji neuradno zastavljeni prisotnim policistom, zakaj bodo begunci morali po savskem nasipu do Brežic pešačiti dolgo v noč in zakaj jih avtobusi namesto tega ne bi pobrali na razsvetljeni ter 1,5 kilometra oddaljeni ploščadi zaprtega mejnega prehoda Rigonce, odgovora nismo prejeli.
Ob dveh vlakih s skupno 2300 potniki so Hrvati včeraj v Posavje mimo šengenskih kontrolnih točk na območju mejnega prehoda Orešje napotili še dodatnih 700 beguncev. Slovenski policisti so jih okoli osme zvečer prestregli pri pokopališču na Bizeljskem in jih z avtobusi prepeljali v notranjost države. Skupaj s 500 begunci na mejnem prehodu Obrežje je tako včeraj v brežiško občino - za odločevalce v Ljubljani bojda nepričakovano, za Posavce pa zgolj nenapovedano - vstopilo 3500 ljudi.
»Na Obrežju so 300 otrok in žensk spravili pod streho, 200 moških je štiri ure stalo na rahlem dežju, ko se je na suhem sprostilo mesto še za njih, niso mogli niti jesti, saj so se jim tresle roke,« nam je dejal eden od prostovoljcev: »Slovenija se je tako dobro pripravila na drugi begunski val, da za begunce na največjem mejnem prehodu med Slovenijo in Hrvaško ni postavila niti dovolj šotorov.«
O nekoliko drugačni pripravljenosti samosvoje Hrvaške, ki je begunce sredi noči mimo slovenskih varuhov šengenske meje načrtno pošiljala v močvirje in s tem ogrožala njihova življenja, pa bi se moral zamisliti tudi uradni Bruselj. Slovensko-hrvaška meja namreč še zdaleč ni edina v Evropi, kjer je zaradi neobstoja enotne begunske strategije EU prišlo do neljubih incidentov med sosednjima državama.