Tiskane izdaje
Ljubljana − Na slovensko-hrvaški meji rastejo novi in novi kilometri bodeče žice. Podobe iz doline Dragonje in Bele krajine delujejo kot tujek v naravi. A to je − upoštevajoč mlačen odziv javnosti − nova normalnost. Kot vsiljene izredne razmere in diskurz vojne.
Do zdaj je bilo ob slovensko-hrvaški meji postavljenih približno 140 kilometrov bodeče žične ograje, ki jo je slovenska vlada uvozila iz Madžarske in Poljske. Za ljudi in tudi živali zelo nevarna žica je marsikje »zrasla« tudi tam, kjer je področje veljalo za skoraj neprehodno in okoljsko zelo občutljivo. Prav nič ne kaže, da bi slovenska oblast razmišljala o ustavitvi »mrežnega projekta«, ki grobo zapira prostor svobode, dehumanizira begunce, kvari medsosedske odnose s Hrvaško, jezi in omejuje lokalno prebivalstvo in v zelo občutljivem geopolitičnem ter tudi lokalnem trenutku radikalizira družbo, ki se je večinsko in dobesedno postavila na (svojo) stran ograje.
To je − skupaj z nikoli obstoječimi izrednimi razmerami − slovenski vladi uspelo javnosti vsiliti brez kakršnih koli težav, javne razprave ali celo resnega odpora. Nasprotno. A če je javno mnenje v času, ko je čez slovensko ozemlje šlo tudi po 8000 beguncev na dan, res narekovalo politične odločitve in je bilo paničen odziv oblasti morda mogoče celo pričakovati, so se razmere »na terenu« v zadnjih tednih drastično spremenile.
Čez Slovenijo vsak dan v skoraj popolni tišini in odsotnosti kakršnih koli incidentov potuje le še od 1000 do 3000 beguncev. Ti v Slovenijo vstopajo na vnaprej določenih točkah, večinoma na železniški postaji Dobova, kjer potekajo registracijski postopki. Transport beguncev čez državo poteka sorazmerno hitro in tekoče. Podobno je tudi ob izstopu iz države.
V prihodnjih tednih in mesecih se bo zaradi zapiranja tako imenovane balkanske begunske poti število beguncev še naprej zmanjševalo. V zadnjem tednu novembra je v Grčijo iz Turčije priplulo le okoli 5000 beguncev, najmanj v zadnjega pol leta, a razpoloženje s političnim oportunizmom prežetega strahu, se, ne glede na dejstva, še naprej stopnjuje. Ko so se v vladnem kabinetu odločili za radikalizacijo tako diskurza kot dejanj, bi se tega morali zavedati.
A ne glede na opazno zmanjšanje števila beguncev in na to, da hrvaški policisti ljudi, ki so na poti proti srednji in severni Evropi, že več tednov ne usmerjajo proti »divji meji«, se bodeča žična ograja še naprej − najverjetneje nepovratno − širi. Po nekaterih podatkih bi bilo ob hrvaški meji mogoče potegniti celo 550 kilometrov žične ograje, katere postavitev je, glede na hitrost in »učinkovitost« njenega postavljanja, postala ena od vladnih prioritet.
