Berite časopise še naprej

Iz vesolja je Zemlja videti modra, je – tako so ga vsaj pozneje citirali –, dejal Jurij Gagarin, mož, ki je aprila 1961 prvi obkrožil Zemljo. Začetki vesoljskih poletov imajo sicer za razvoj, pojmovanje in s tem tudi dojemanje televizije velik pomen: ko je kamera enkrat pripotovala v vesolje, ni le približala očem tistega, »kar je tam zunaj«, temveč je obenem oddaljila tisto, kar je tu – Zemljo. Zato ni nič čudnega, da je postala grafična simulacija našega planeta, gledanega od zunaj, torej iz vesolja, ena najpogostejših podob, ki jih televizije po vsem planetu postavljajo v napovedne glave informativnih oddaj. Opozarja namreč, da je to virtualno mesto, s katerega gledamo Zemljo, hkrati tudi mesto distance, s katerega televizija v svojih dnevnoinformativnih oddajah svet zajame kot celoto. Pa če ponuja še tako lokalne zgodbe.

Zato snovalci nove podobe dnevnoinformativnih oddaj nacionalne televizije, ki se je premierno odvrtela v ponedeljek zvečer, seveda niso odkrivali že odkritih stvari – pravzaprav njihova naloga niti ni bila toliko reformatorska, kolikor jim je bila dana možnost popravnega izpita, na katerem so padli aprila pred štirimi leti. Takrat je nacionalka, soočena z močno konkurenco Popovih 24 ur in njihovo sodobno, naravnost svetovljansko grafično, scensko in voditeljsko podobo, poskušala vrniti udarec s prenovo podobe in deloma vsebine svojega informativnega bloka. To je storila s pomočjo zanjo ne prav značilnega agresivnega marketinga, razpetega celo na obcestne plakate. Rezultat tega protiudarca imperija je bil naravnost komičen. Resna nacionalka si je omislila napovedno glavo, ki je z glasbo vred spominjala na kakšen napovednik Vojne zvezd iz sedemdesetih let prejšnjega stoletja. In ko so glasne fanfare tega »lost in space« uvoda končno utihnile, smo tudi dejansko pristali v notranjosti kičaste, obložene, z vsemi barvnimi zakonitostmi televizijske scene sprte vesoljske ladje. Najbolj neprijetna je bila reč bržkone za voditelje in takrat še voditeljske pare, najbolj pa so se smejali pri konkurenci.

Konkurenca ima, vsaj kar se tiče podobe, še vedno prednost; toliko prednosti, kolikor ji studio, ki ga ima, omogoča dinamično, a nemoteče ozadje, ki gledalcu sugerira, da tudi med samo oddajo novinarji še vedno mrzlično spremljajo dogajanje in da nam bodo, brž ko se bo kaj zgodilo, to tudi hitro posredovali. Nacionalka te možnosti nima. Marinasto vijoličasto sivkasta kulisa in bel mizni pult delujeta umirjeno, malce sterilno in v primerjavi z »odprtim« studiom Popteveja neprodušno. A kljub temu telegenično verodostojno in – najbrž kakor za koga – lepo. Vsekakor dovolj neopazno, torej nemoteče. Tisto, kar nacionalki v tej vizualni prenovi še manjka in čemur so pri konkurenci kos že tako rekoč od začetka, je stilska dodelanost tistih, ki sedijo pred kamero. Včeraj, na premieri, je svoje delo odlično opravila le voditeljica Dnevnika.

Odgovorni urednik televizijskega informativnega programa Rajko Gerič najbrž izjave, da nameravajo na nacionalki z novo grafično in scensko podobo »pridobiti kredibilnost in privabiti gledalce«, ni mislil povsem dobesedno. Informativne oddaje seveda niso nikakršno manekenstvo, razkazovanje scenskega blišča in toalet. Dnevnika ali Odmevov človek pač ne gleda zato, ker bi ga privlačila barva suknjiča voditeljice ali ozadje za njo – čeprav sta lahko tako prvo kot drugo odbijajoča. Zato je seveda pomembnejše, kaj pravzaprav nova oblačila, ki so se oglaševala tudi s sloganom »To, kar berete na papirju, so včerajšnje novice. To, kar gledate ob 19. uri, so novice dneva«, pravzaprav oblačijo.

V osrednji dnevnoinformativni oddaji, Dnevniku, oblačijo »staro« zasnovo, zgoščeno v neprekinjen 35-minutni blok, ki mu sledita Vreme in Šport, odvzeli pa so mu samostojni rubriki Magnet in Denar. Magnet je bil sicer nacionalkina »elitnejša« različica Pop Ina s komercialke, a po svoji vsebinski zasnovi, ki bi sicer lahko pripeljala do atraktivne samostojne oddaje, nekako nikoli ni deloval kot integralni del dnevnoinformativnega bloka. Čeprav ni mogoče soditi leta po enem večeru, pa ni ostalo neopaženo, da njegove vsebine v prvem prenovljenem Dnevniku niso našle minutaže, kot je bilo sicer napovedano za obe opuščeni rubriki. Nacionalka ima v informativnih oddajah z vsebinami, ki jih še najlaže označimo kot kulturne, sploh težave. Le izjemoma jih vključuje v informativni prime time, torej v sam Dnevnik ali Odmeve, ampak jih getoizira v posebne rubrike. Tako so te vsebine le redko izražene kot pomembne, široko predstavljene, le redko je o njih podano stališče, skoraj nikoli niso vrednotene. A to je tu že neka druga zgodba. – Kakorkoli, vsebinska zgradba Dnevnika ostaja zavezana novinarski obdelavi informacij oziroma dnevnih dogodkov, bistveno manj pa dogodke oziroma teme ustvarja. Ponedeljkov Dnevnik je prinesel nekaj več »terenske« dinamike, kot je zanj, še posebno ob primerjavi s 24 urami, v navadi. Drži pa tudi, da ponedeljkovo dogajanje ni sodilo ravno med medijsko »atraktivnejše«. In to se je Dnevniku tudi poznalo. Niso sicer prodajali »včerajšnjih novic«, s katerimi identificirajo časopise, a tudi novice dneva niso vedno res – novice. Kriza LDS pač ne more biti »novica dneva« – iz dneva v dan.

Torej Dnevnik ni bil deležen druge kot stilske in delno voditeljske prenove, so je pa bili izdatno deležni Odmevi. Medtem ko na komercialki razmišljajo o uvedbi še ene informativne oddaje, časovno pokrivajoče Odmeve, so na nacionalki z novimi Odmevi stopili korak nazaj. Začnejo se »deset do desetih«, kar je precej nenavaden čas. Do njihovega prejšnjega časovnega starta, torej desete ure zvečer, zgoščeno, precej pripovedovalsko pregledajo »novice dneva«, potem pa pravzaprav iz žanra poročil preskočijo v polurno pogovorno oddajo, podobno Omizju. S štirimi gosti in prispevkom ali dvema naj bi »temeljiteje in bolj celovito osvetlili več zornih kotov ene tematike« oziroma »ozadja dogodkov in pojavov, prikrite podrobnosti in nove plati vznemirljivih zgodb«. To se sliši spodbudno, saj so se Odmevi vse prevečkrat spremenili v duhamorno govoričenje državnih uradnikov o nekakšnih podzakonskih aktih.

Odmevi torej zdaj postavijo v ospredje eno samo temo, so monotematski. A ta odločitev se utegne izkazati za problematično, še posebno ko bo atraktivih zgodb za malo daljše prispevke več. Pa tudi tedaj, ko jih sploh ne bo. Deloma so to pokazali kar ponedeljkovi Odmevi. Medtem ko so namreč do sedaj ob gostu ali največ dveh v studiu komentirali dogodek ali nekaj dogodkov tistega dne, torej »današnje« in ne »včerajšnjih« novic, bi bil prvi pomislek ob prvi »zgodbi« novih Odmevov – zgodbi o odstopu varšavskega nadškofa – namenjen prav dnevni »aktualnosti«. Torej, ali je šlo res za odmev na dnevni dogodek, na »novico dneva«? Drugi pa dejstvu, da se pogovor ni sukal okoli nadškofovega odstopa, ni raziskoval »ozadja dogodkov in pojavov, prikritih podrobnosti in novih plati« zgodbe. Ta je bila samo odskočna deska, s katere so se potem lotili teme Cerkev in Udba. Nedvomno ne gre le za zanimivo temo, ampak za temo, vredno več kot polurne razprave in tudi še kakega drugega novinarskega žanra. Dnevnoinformativna oddaja pa najbrž ni primeren prostor za široko omizje, ki, roko na srce, ni dodalo zgodbi ničesar novega in aktualnega (prej nasprotno), kot tudi ne tridesetminutnemu trajanju takšne razprave. Za to ima nacionalka druge oddaje.

Ko se torej prebijemo skozi vseh štirideset minut novih Odmevov, o dnevnem dogajanju, predvsem pa odzivih nanj, katerim so Odmevi že po svojem imenu tudi namenjeni, izvemo, vsaj v ponedeljek je bilo tako, bore malo; morda še največ v rubrikah Kultura, Šport in Vreme, ki so ostale. To pa bi lahko pomenilo naslednje: Zakaj bi nocoj gledali novice dneva, če ste jih lahko brali že včeraj zvečer?


Vabimo vas, da na naši naslovnici glasujete na spletni anketi “Kako ocenjujete novo podobo informativnega programa na Televiziji Slovenija?”