Tiskane izdaje
»Slovenija za članstvo v številnih mednarodnih organizacijah plačuje visoke članarine, samo članarina za OECD (Organizacija za gospodarsko sodelovanje in razvoj) nas stane okrog dva milijona evrov na leto, zagotavlja pa nam le pridruženo članstvo,« je prepričan Dušan Semolič in se sprašuje, ali moramo res plačevati milijone evrov za nasvet, da bomo morali delati dlje in še znižati najnižje plače. Preverili smo, katerim mednarodnim organizacijam in koliko plačuje Slovenija in ali bi bilo res mogoče pri tem privarčevati kakšen evro.
Na zunanjem ministrstvu so poleg rednega proračunskega zneska za Organizacijo Združenih narodov (OZN) ter prispevkov v Kapitalski sklad Združenih narodov našteli še 26 mednarodnih porabnikov. Lani, denimo, je Slovenija tem organizacijam odštela 1,43 milijona evrov (leto prej 1,7 milijona), OZN pa za članarine in mednarodne operacije še 6,5 milijona evrov (6,1 milijona leta 2007). Skupaj torej malo manj kot osem milijonov evrov. Če k temu znesku prištejemo še 1,5 milijona zagonskih stroškov, ki smo jih kot kandidatka za vstop v OECD poravnali lani, so mednarodni prispevki dosegli skoraj 10 milijonov evrov.
Vendar, pojasnjujejo na zunanjem ministrstvu, pri plačevanju mednarodnih članarin ne gre varčevati, iz več razlogov. Med drugim mora članica, ki nekaj let ne prispeva članarin, pozneje poravnati vse zaostale obveznosti. Prav tako, meni Matjaž Kovačič, vodja Sektorja za mednarodne organizacije in človekovo varnost na MZZ, bi države s plačilno nedisciplino ogrozile delovanje mednarodnih organizacij, kar zagotovo ne bi koristilo mednarodni skupnosti. »Te organizacije namreč opravljajo pomembno vlogo na področju varnosti, svobode in človekovih pravic v mednarodni skupnosti ter zagotavljajo tudi delovanje mirovnih sil.« Največji znesek gre namreč za delovanje organizacije Združenih narodov, kjer se vsakoletni prispevki razlikujejo glede na obseg mirovnih sil. Tako smo, denimo, leta 2006 OZN nakazali 3,7 milijona evrov, lani, ko je bilo operacij več, pa skoraj še enkrat toliko - 6,5 milijona. Kot pravi, se je Slovenija prostovoljno vključila v naštete organizacije, saj si je to želela in ima od tega tudi koristi. Članarine se določajo glede na višino nacionalnega proizvoda in število prebivalcev, o prostovoljnih prispevkih v različne sklade oziroma fundacije pa se odloča vsaka država sama. In tudi če bi Slovenija sklenila, da teh članarin in prispevkov letos ne bi plačala, bi privarčevala premalo, da bi resneje zakrpala proračunsko luknjo, meni Kovačič. Države članice, tudi Slovenija, zagotavlja, imajo ves čas vpogled v racionalnost porabe tega denarja in si nenehno prizadevajo, da bi te organizacije čim manj porabile za svoj lastni obstoj oziroma zagotovile čim večjo učinkovitost zaposlenih, ki v njih delajo.
OECD pa Slovenija še ne plačuje članarine, ampak pristopne stroške, med trideseterico »visoko razvitih držav sveta« (med njimi so tudi Češka, Slovaška, Madžarska in Grčija, denimo) pa naj bi po nekaterih napovedih vstopila že prihodnje leto. Povejmo še, da je morala naša država na začetek pristopnih pogajanj, ki so se začela leta 2007, čakati kar 11 let po vložitvi prošnje. Zdaj se bo velika želja po vsem sodeč uresničila, vendar bo predvideni skupni pristopni strošek od leta 2007 do 2009 znašal 3,25 milijona evrov. Zahtevane zneske je morala naša država poravnati letno vnaprej, na podlagi ocene stroškov, ki jo je podal sekretariat OECD, morebitni presežek ali primanjkljaj pa bo poračunan glede na dejanske stroške. Skupaj smo do zdaj OECD za pristopne analize plačali 3,23 milijona evrov (1,73 milijona konec leta 2007 in 1,5 konec lanskega leta). In kaj bo Slovenija pridobila z vstopom v t. i. gospodarsko elito? Kot pojasnjujejo na MZZ, »gre za klub najrazvitejših držav sveta, ki sodoločajo parametre svetovnega gospodarskega sistema, članstvo pomeni povečano oziroma največjo kredibilnost države, njenih ustanov, stabilno finančno okolje, okolje za tuje vlagatelje, višje kreditne in druge rejtinge. Doslej je Slovenija poravnavala pristopne stroške, ki pokrivajo ekspertize in analize posameznih družbenih struktur in podsistemov, ki so hkrati že usmeritve za urejanje in izboljševanje posameznih podsistemov ...« Članarina, pojasnjujejo, ki jo bo treba še izračunati, naj bi po predvidevanjih pomenila relativno majhen strošek v primerjavi s stroški, ki bi jih Slovenija imela, če bi sama, z lastnimi strokovnjaki poskušala pridobiti podobne analize in primerjave.
Iz tiskane izdaje Nedela.
