Tiskane izdaje
Zanimivo naključje je, da njegova najljubša cvetoča rastlina, navadni zvonček, pri nas iz zemlje najhitreje pokuka konec januarja, ko njen 57-letni občudovalec in raziskovalec praznuje rojstni dan.
V maju, ko je lep skoraj sleherni vrt, Botanični vrt Univerze v Ljubljani kar žari od pisanih barv na cvetnih gredicah. Morda je bil za koga še lepši pred tedni, ko so cveteli številna drevesa in grmički, med katerimi je veliko eksotičnih primerkov oziroma redkih vrst, ki so v botanični vrt prišle z izmenjavo semen in sadik.
Sicer pa je sprehod skozi zeleno oazo med Ižansko cesto in dolenjsko železnico v vsakem letnem času prava za oči. Kot se tudi spodobi za najstarejšo slovensko kulturno in znanstveno ustanovo, ki nepretrgano deluje že od leta 1810, ko je nastala na pobudo idrijskega botanika Franca Hladnika, danes pa je spomenik državnega pomena, ki se uvršča med deset odstotkov ogleda najbolj vrednih zgodovinsko pomembnih botaničnih vrtov na svetu.
Prav gotovo tudi po zaslugi našega sogovornika, ki je pred leti v škotski prestolnici Edinburg dobil nagrado za varstvo rastlin, ki jo podeljuje Svetovna organizacija botaničnih vrtov.
Vem, da so vaša otroška leta potekala v precej idiličnem okolju, kjer vam pristnega stika z naravo verjetno nikoli ni manjkalo.
Drži. Sem iz Cerknega. Doma smo imeli kmetijo, mama je bila doma, oče je delal v tovarni. Rastline sem spoznaval doma, in še preden sem šel v šolo, sem si urejal vrtičke na mostu, kot se je pri nas reklo dovozu do gospodarskega poslopja. Ljudje, ki so šli mimo – stanovali smo v središču kraja – in so me videli, da kar naprej nekaj sadim, so mi začeli prinašati rastline in so me začeli spraševati o njih in jaz sem jim pogumno odgovarjal, čeprav takrat, seveda, še nisem veliko vedel o njih.
FOTO: Uroš Hočevar
Potem je ta ljubezen do rastlin kar trajala?
Je, a so me zanimale tudi druge stvari. V osnovni šoli sem obiskoval kopico krožkov. Hodil sem tudi v glasbeno šolo. A rastline so bile vedno na prvem mestu. Zato sem se odločil za študij biologije, čeprav smo imeli v gimnaziji malce odtujeno biologijo, ki se je ukvarjala predvsem s celicami, z rastlinami in živalmi pa bolj malo. Na srečo pa so bili učitelji pripravljeni z menoj deliti svoje znanje o rastlinah. V šoli smo imeli tudi razstave živih rastlin.
Ali imate kaj stika z današnjo šolo? Vas je že kdaj kdo povabil, da sodelujete pri kakšnem učbeniku?
Stik sem imel že prek svojih otrok, včasih sem se prav zgrozil nad tem, kako je potekalo učenje biologije. Sam sem recenziral nekaj učbenikov in tudi kaj kritičnega napisal o njih.
Je kaj zaleglo?
Bojim se, da ne. Zdi se mi, da se danes otroci o biologiji učijo iz učbenikov, ki so kakovostni, a zaradi zahtevnosti in abstraktnosti neprimerni zanje. Bojim se, da je biologija za mnoge postala odvraten šolski predmet, namesto da bi jim približala živi svet okrog njih, rastline in živali. Vse te neumnosti v okolju ljudje delajo tudi zato, ker večinoma ne poznajo osnovnih procesov v naravi, ki se jih je treba naučiti v osnovni in srednji šoli. Z visoko znanostjo se tisti, ki jih to zanima, lahko seznanijo tudi pozneje.
Bojim se, da je biologija za mnoge postala odvraten šolski predmet, namesto da bi jim približala živi svet okrog njih, rastline in živali.
Čeprav velja, da je današnji človek precej odtujen od narave, se skoraj nihče ne more upreti lepoti pisanega travnika. Le da je takih travnikov vse manj. Jih bo v prihodnje še manj?
Te površine izgubljamo tudi zaradi čudne kmetijske politike. Vrednost travnika namreč merimo le po tem, koliko mleka nam bodo dale krave, ki bodo jedle tisto travo in seno. Toda tudi pisani travniki, ki sicer dajo malo manj mleka, so dragocenost sami po sebi. Prek turizma pa prinašajo tudi denar. To bi bil lahko naš tržni produkt, ob tem bi imeli še večjo kakovost življenja.
Bi morali travnike zaščititi, preden bo prepozno?
Gotovo. O tem smo se že pogovarjali. Namreč o varovanju senožeti oziroma pisanih naravnih vrtov. V to bi se morala vključiti vsa pristojna ministrstva – za kmetijstvo, za okolje, za kulturo ... Zdaj je še čas. Vsi tujci, ki smo jih v minulih letih gostili v našem botaničnem vrtu, nam zavidajo te naše travnike. Ti pa ne bodo več pisani, če jih bomo kosili prezgodaj, že okrog prvega maja. Potem semena ne bodo padla na tla.
Ali je res, da vas poleg vaše stroke zelo zanima tudi filozofija?
Res je. Zdi se mi, da sta si filozofija in narava zelo blizu. Prebral sem veliko filozofskih knjig, še posebno rad imam klasike. S filozofijo bolje razumem rastline, po drugi strani pa mi to, kar vem o rastlinah, pomaga pri razumevanju filozofije. Biologija je pravzaprav filozofija narave.
Boste tudi o tem kaj napisali?
Mogoče nekega dne. Zdaj pa mi zadošča, da s pomočjo filozofije naravo dojemam celovito. Nekoč je bilo to povezovanje različnih ved samoumevno. Tudi znameniti nemški učenjak Alexander von Humboldt se ni oklepal zgolj ene znanstvene vede, zanimalo ga je veliko stvari, med drugim filozofija in botanika. Letos pa praznujemo tudi Humboldtovo leto.
Humboldt je bil renesančni človek. Zdi se, da to v sebi ohranjate tudi vi?
Vsekakor se trudim, da bi tudi v botaničnem vrtu kar se le da ohranjali celovit pogled na svet. Zato povezujemo naravo z različnimi vsebinami, predvsem pa z različnimi umetnostmi.
Vaš vrt je namenjen varstvu in predstavljanju rastlin. A brez živali v njem vendar ne gre?
Seveda smo pozorni tudi na živali. Najpomembnejši so opraševalci. Odkar imamo čebelnjak, je to precej lažje.
Toliko let že delate v tem botaničnem vrtu, da ste, kot se reče, skoraj že postali njegov inventar. Vas je sploh kdaj zamikalo katero drugo delo?
Nikoli. Sem pač človek, ki v življenju dela majhne korake. Ampak to ne pomeni, da se mi ni veliko dogajalo. Ko sem postal vodja vrta, je bil ta v precej slabem stanju. Takrat so načrtovali, da se bo botanični vrt preselil drugam, v bližino današnjega Biološkega središča, in vanj niso skoraj nič vlagali. Iz tega potem ni bilo nič, botanični vrt je bil skoraj pozabljen in je hiral. Tisti, ki smo živeli z njim, smo prijeli za vsako delo, da smo ga ohranili. Pravzaprav tudi danes ni veliko drugače, saj nas je še vedno premalo.
Imate status kulturnega spomenika državnega pomena. Ali to kaj pomaga?
Ta status smo si pridobili leta 2008, ko nas je pestila največja finančna kriza. Žal nam ni prinesel prav nobenih dodatnih sredstev.
Kljub temu ste dosegli, da se botanični vrt postavlja ob bok veliko večjih in predvsem veliko bogatejših vrtov po svetu.
Tujci se nam res kar naprej čudijo, kaj vse smo naredili z zelo pičlimi sredstvi in z, to je povezano s prejšnjim, izjemno pičlimi kadri. Predvsem smo odvisni od pomoči študentov, ki pa jo je treba plačati, in od pomoči prostovoljcev. Ti so za nas zelo dragoceni in bi si jih želeli še več.
Kako se borite z vremenskimi nevšečnostmi? S pozebo in vsem drugim, kar lahko ogrozi predvsem nežnejše rastline?
Kaj takega se dogaja skoraj vsako leto in seveda nastane precej škode. A na to gledam kot na del naravnega dogajanja. Narava je lepa, včasih pa je tudi kruta.
Se tovrstni dogodki stopnjujejo? Ali se tudi pri vas že močno pozna vpliv vremenskih sprememb?
Zdaj govorimo o premilih zimah, vendar smo imeli takšne že v preteklosti. Zapisi iz začetnega obdobja botaničnega vrta pričajo, da so tam cvetele rastline, ki pozneje zaradi ostrih zim niso. Od 1834. do 1856. leta so še januarja cvetele jesenske rastline, kar pomeni, da ni bilo pozebe. Menim, da so klimatske spremembe stalnica našega planeta. To so dolgotrajni procesi, ki jih še vedno ne razumemo najbolje. O tem nas uči tudi zgodovina. Kadar so civilizacije razpadale, so bile za tem navadno klimatske spremembe, zaradi katerih so se ljudje selili. Doslej je menda propadlo že kakšnih trideset nekoč mogočnih civilizacij. Danes smo, s filozofskega stališča, znova v podobnem položaju. S preintenzivno civilizacijo pa je človek samo še pospešil spremembe, ki bi se verjetno pojavile v vsakem primeru. A tudi mi ne bi bili prva civilizacija, ki je sama pospešila svojo katastrofo.
Menim, da so klimatske spremembe stalnica našega planeta. To so dolgotrajni procesi, ki jih še vedno ne razumemo najbolje.
Kakor koli že, glede na starost nekaterih vaših rastlin, predvsem dreves, jim razmere v vrtu očitno ustrezajo.
Res imamo kar srečo z našimi mikrolokacijami. Sicer pa celo v središču Ljubljane najdemo kakšno palmo, ki preživi vsako zimo. Tudi za Slovenijo v celoti za zdaj velja, da je zelo ugodno rastišče velikega števila rastlin. Okrog 3500 vrst obstaja in še različice znotraj vsake vrste.
Znano je, da so vam najbolj pri srcu pozimi rastoče rastline. Predvsem zvončki. Kaj je v nežnih cveticah tako posebnega?
Marsikaj. So prve v letu in pri nas, kar ni samoumevno, prosto rastoče. Obstaja tudi zelo veliko različic in nekatere v tujini dosegajo zelo visoke cene. V Angliji, kjer zvončke zelo častijo, govorijo kar o galantomaniji, obsedenosti z zvončki. Tega pri nas verjetno nikoli ne bo, čeprav imajo tudi Slovenci zvončke zelo radi. To dokazuje tudi naš festival zvončkov, ki ga prirejamo že nekaj let.
Za vas pravijo, da se v botaničnem vrtu ne branite nobenega fizičnega dela. Ali vrtnarite tudi v prostem času?
Vsekakor tudi takrat veliko časa, če je le možno, preživim v naravi ali v domačem vrtu. Moje terensko delo navadno poteka med vikendi. V to sem, ko so bili še manjši, vključil tudi otroke. Zanje je bila to igra, pri kateri so se naučili dobro opazovati. Doma imam vrt, ki je sicer take vrste, da se delo v njem hitro opravi. Tudi v botaničnem vrtu si zelo prizadevamo, da bi s čim manj truda postorili čim več. To je uporabna kmečka logika, ki nam pomaga preživeti. Imamo pa tudi ideje za nove projekte. A o njih raje molčim, ker so nam tudi že kakšno ukradli. Raje jih bomo najprej začeli uresničevati.
