Tiskane izdaje
Ljubljana – Ambrozija, ena najbolj alergenih rastlin, je na vrhuncu cvetenja. To je letos zaradi toplega predhodnega vremena še intenzivnejše in nevarnost alergijskega rinitisa še večja, opozarjajo farmacevti. Še pred ambrozijo je letos zbujal medijsko pozornost orjaški dežen, nevaren ljudem zaradi alergenega strupenega rastlinskega soka.
Invazivne tujerodne vrste, med katere so slovenski biologi poleg ambrozije in orjaškega dežena uvrstili še kakšnih 150 rastlinskih in živalskih, niso le nevarne za zdravje ampak tudi nadvse škodljive. V Evropski uniji povzročajo za več kot 12 milijard evrov škode na leto. Unija je že lani sprejela uredbo, s katero hoče ustaviti širjenje invazivnih tujerodnic, zdaj pa v Bruslju sestavljajo seznam invazivnih tujerodnih rastlin in živali, ki bo osnova za ukrepanje. Ko bo seznam narejen, bodo morale članice, tudi Slovenija, v 18 mesecih izdelati vsestransko analizo poti nenamernega vnosa in širjenja invazivnih tujerodnih vrst na svojem ozemlju in v morju ter nato sprejeti vse potrebne ukrepe za preprečitev nenamernega vnosa ali širjenja – vključno iz hude malomarnosti – teh invazivnih vrst.
Časa je malo
V zelo kratkem času, do 2. januarja prihodnje leto, pa bo morala Slovenija na podlagi te uredbe vzpostaviti popolnoma delujoče strukture za izvajanje uradnega nadzora za preprečevanje namernega vnosa invazivnih tujerodnih vrst v Unijo. Od začetka prihodnjega leta bo treba vsako zgodnje odkritje vnosa ali navzočnost invazivne tujerodne vrste s seznama Unije brez odlašanja prijaviti Komisiji in obvestiti o tem tudi druge države članice. Uredba nalaga članicam tudi, da v treh mesecih po takšni prijavi izvedejo ustrezne ukrepe za trajno odpravljanje populacije teh invazivnih tujerodnih vrst. Uredba prav tako določa, da bodo morale članice v 18 mesecih po uvrstitvi invazivne tujerodne vrste na seznam Unije uvesti ustrezne ukrepe za njihovo obvladovanje, da čim bolj zmanjšajo njihove vplive na biotsko raznovrstnost in človekovo zdravje ali gospodarstvo.
Veliko vprašanje je, kako v praksi ukrepati proti tujerodnim invazivnim vrstam, ki se v novem okolju običajno izjemno dobro počutijo, saj nimajo naravnih sovražnikov. Ambrozija se je pri nas menda naselila na že skoraj tretjini kmetijskih površin. Orjaški dežen, ki velja za eno najnevarnejših invazivnih tujerodnih rastlin, pa v Veliki Britaniji, Nemčiji ter na Češkem in Nizozemskem že prerašča obsežne površine in ga marsikje ni več mogoče odstraniti. V Sloveniji je »ušel« iz ljubljanskega botaničnega vrta, kjer je bil dolgo na ogled kot eksotična zanimivost. Prvič so ga začeli v bližini vrta sistematično odstranjevati leta 2011 in ga do letos zmanjšali že za 75 odstotkov; našli so ga še na osmih povsem novih lokacijah.
»Če zamudimo začetno fazo, ko se invazivna rastlina začne širiti, gredo stroški v nebo, naša učinkovitost pa v drugo smer. Zato bi morali glede orjaškega dežena ukrepati zdaj,« pravi Jana Kus Veenvliet z Zavoda Symbiosis, ki je sodelovala pri odstranjevanju te rastline, »dovolj bi bilo, če bi nekaj let za to namenili po nekaj tisoč evrov, da bi pregledovali teren, odstranjevali rastline in redno preverjali, ali so se znova pojavile, in da bi država to področje tudi zakonsko uredila«.
Težavno odstranjevanje
Katera ustanova bo za to delo pri nas odgovorna, bo jasno šele po sprejemu slovenske »uredbe«. Zavod za varstvo narave, ki deluje pod okriljem ministrstva za okolje in prostor, se zdaj ukvarja z ohranjanjem biotske raznovrstnosti. To občasno zagotavljajo tudi z odstranjevanjem invazivnih vrst, vendar to ni njihova primarna naloga, pravi Mateja Kocjan z zavoda. Na Ljubljanskem barju so letos res odstranjevali tudi orjaški dežen, zlato rozgo, žlezavo nedotiko in druge tujerodnice, ampak zato, ker so ogrožale biotsko pestrost zaščitenega območja. Prav tako so pred časom odstranjevali tudi alpsko kislico, čeprav ni tujerodnica, ampak avtohtona vrsta, ki se je preveč razširila.
Jana Kus Veenvliet pravi, da je letos poleti prejela več kot sto klicev in sporočil ljudi, ki so opazili nove lokacije dežena. Večino rastlin so lahko določili kar prek poslanih fotografij – šest je bilo pravih orjaških deženov: »To delo terja razmeroma veliko časa, je pa izrazito sezonsko in povezano z veliko medijsko izpostavljenostjo posameznih vrst. Zato bi moral biti nekdo zadolžen, da sprejema prijave novih lokacij, jih preverja in dejanske resnične lokacije posreduje naprej v obravnavo ekipi za ukrepanje. To pa bi moralo potekati zelo hitro; pri orjaškem deženu je namreč specifično, da ga ljudje običajno opazijo v fazi cvetenja, ko so rastline visoke in izstopajoče. To pomeni, da imamo razmeroma kratek čas za hiter odziv. Že faza preverjanja podatka torej ne sme trajati dolgo, sama vse rešim v roku 48 ur, potem pa je treba natanko vedeti, kdo bo ukrepal in rastline odstraniti. Kjer rastline še cvetijo, jih je treba v najkrajšem času odstraniti, ker bodo semena vsak čas dozorela in se usula.«
Podobno kot orjaški dežen, ki lahko preraste obsežne površine, na katerih zaradi velikih listov s senčenjem spodnjih plasti onemogoči rast domorodnih rastlin, zavladajo zasedenim ozemljem tudi druge tujerodne vrste, ker, kot rečeno, pri nas nimajo naravnih sovražnikov. Takšen je tudi japonski dresnik, ki je bil izvorno, podobno kot orjaški dežen, eksotična okrasna rastlina, danes pa ta, ena od sto najbolj invazivnih rastlin sveta, že tvori sklenjene sestoje na številnih mestih ob velikih rekah in potokih. Najti ga je tako rekoč povsod do nadmorske višine 700 metrov. Korenike japonskega dresnika, ki izvira z vulkanskih pobočij, lahko prodrejo skozi pet centimetrov debele plasti asfalta, zato ima lahko negativen vpliv na stavbe in druge objekte, kot so ceste, nasipi, jezovi.
Letošnje iskanje orjaškega dežena, ki je bil zaradi svoje potencialne nevarnosti za človeka deležen velike medijske pozornosti, je pokazalo, da Slovenija na novo evropsko uredbo še ni pripravljena. Na vseh lokacijah je treba spremljati stanje najmanj sedem let, če je ob odkritju več rastlin, še kakšno leto dlje, poudarja Kus Veenvlitova: »Če rastline eno leto odstranimo, še ne pomeni, da smo s tem rešili problem, saj so lahko v prsti semena, ki ostanejo kaljiva več let. Če odstranimo le cvetoče rastline, mlade rastline pa spregledamo, bodo te zacvetele nekaj let pozneje. To pomeni, da mora nekdo vsako leto enkrat maja ali junija obiskati vse lokacije. Ekipa za ukrepanje mora na lokacijah, kjer se rastline še pojavljajo, odstraniti vsaj cvetoče rastline, da bi preprečili semenjenje.«
