Občina Kočevje ima letno 8000 ton mešanih odpadkov in plastike.
Svet občine Kočevje je pred dobrimi šestimi meseci sprejel sklep, da lahko občina sodeluje pri pozivu države glede sežiganja nenevarnih odpadkov in plastike. Poleg tega, da se Slovenija utaplja v odpadkih, trendi kažejo, da bodo cene obdelave nenevarnih odpadkov in plastike le še naraščale. Če so pred pol leta plačali 125 evrov na tono, napovedujejo, da se bo cena do konca leta povzpela na 300 evrov na tono. »S temi trendi bo cena na položnicah za dva in pol krat višja kot danes,« pravi Vladimir Prebilič. Drugi razlog, da so se javili na poziv države, pa so težave z odpadnim blatom iz kočevske centralne čistilne naprave, ki ga ne smejo sežigati v občinski kotlovnici.
Čakali na usmeritve države
Ker po prvih pogovorih s predstavniki države na Kočevskem niso dobili ustreznih odgovorov – zanimalo jih je, ali bo država problem reševala centralistično ali regionalno in s kakšno tehnologijo – in tudi ne usmeritev, so pripravili svoj predlog. K sodelovanju so povabili strokovnjake in oblikovali idejo o regijski sežigalnici odpadkov.
V projekt so poleg matične občine zajeli celotno kočevsko-ribniško območje, vključno z Velikimi Laščami in manjšimi občinami JZ Dolenjske, kot so Žužemberk, Dolenjske Toplice… Občina Kočevje ima letno 8000 ton mešanih odpadkov in plastike, skupaj s sosednjimi občinami pa so pripravili predlog za sežigalnico z močjo 15 MW moči, kjer bi letno lahko predelali od 25.000 do 30.000 ton mešanih odpadkov in plastike.
Cene obdelave nenevarnih odpadkov in plastike naraščajo: pred pol leta je znašala 125 evrov na tono, po napovedih pa se bo do konca leta povzpela na 300 evrov na tono.
»Ker država ni dala napotkov, smo projekt razdelali tudi tehnološko in bi odpadke sežigali, pri tem pa pridobivali toploto za daljnovod mesta Kočevje. Za odjemalce bi bila ta toplota cenejša od sedanje, ki jo pridobivamo iz biomase,« razloži Prebilič. Sistem bi nadgradili tudi s kogeneracijo, pridobivanjem električne energije, del energije pa bi uporabili tudi za wellnes oziroma bazen.
Občina za projekt, ki je ocenjen na 20 milijonov evrov, nima denarja. »Rešitev takega projekta je javno-zasebno partnerstvo, kjer pa mora prevladovati javni denar, torej državni,« dodaja Prebilič, ki je prepričan, da bi lahko s sodobnimi tehnologijami zagotovili, da sežigalnica ne bi imela vpliva na okolje in bi Kočevska še naprej gradila na zelenem turizmu.
Če so pred pol leta plačali 125 evrov na tono odvoza in sežiga odpadkov, napovedujejo, da se bo cena do konca leta povzpela na 300 evrov na tono.
Občina Kočevje je pripravljena v tem projektu sodelovati le pod dvema pogojema, je jasen Prebilič: »Če bo sežigalnica imela okoljsko sprejemljivo tehnologijo in če bo zagotovljen nadzor civilne družbe.« Če je potrebno, dodaja, bo občina razpisala referendum, saj je za tak projekt nujen družbeni konsenz, že k pripravi projekta pa so pripraljeni sprejeti predstavnike civilne iniciative.
Dvom: kdo nadzoruje?
Nekdanji svetnik Marko Rovan pa dvomi v možnost nadzora: »Sedanji sistem je tak, da ni nadzora nad proračunom občine Kočevje in ne nad čim drugim. Kako bo torej lahko vzpostavljen nadzor nad potencialno izredno nevarnim sežiganjem odpadkov?«
Da je dvom upravičen dokazuje tudi primer pri kočevski vasi Morava leta 2018, kjer je domačin Slavko Hrženjak, sicer direktor Publikusa, podjetja, ki se ukvarja s predelavo in odlaganjem odpadkov, v vrtače nasul odpadke, potem pa je inšpekcija brez sodelovanja javnosti ugotovila, da je vse v najlepšem redu. Hrženjak, pravi Prebilič, pri občinskem projektu ne sodeluje.
Zgradili bi sežigalnico z močjo 15 MW moči, kjer bi na leto predelali od 25.000 do 30.000 ton nenevarnih odpadkov in plastike.
»Če bo občina Kočevje nadaljevala s projektom sežigalnice odpadkov, je referendum nujen, a ne le v občini, ampak tudi v sosednjih občinah, kjer bi čutili vpliv emisij iz sežigalnice,« meni Marko Rovan in doda: »Postavitev sežigalnice nikakor ni navadna poslovna odločitev.«