Bo s Posavsko špajzo na tržnicah res več lokalne hrane?

»Kupujmo in jejmo lokalno,« je eno od gesel projekta Posavska špajza. Zanimanje za lokalno pridelano hrano je veliko, če sodimo po živahnem tednu – v osmih dneh se je v vsakem od šestih občinskih središč predstavilo od deset do 15 lokalnih kmetovalcev in rokodelcev. A veriga od pridelovalca do potrošnika je povsem porušena.

»Na posavskih tržnicah je veliko prekupčevalcev, poreklo njihovega sadja in zelenjave nam ni znano. Po moji presoji je komaj okoli deset odstotkov lokalno pridelane hrane,« je dejala agronomka Milena Mastnak iz sevniškega socialnega podjetja Knof, ki je stojnice zadnjič v osmih dneh postavil v soboto v Kostanjevici na Krki.

V Avstriji promocija, pri nas zidovi

Po poletnem koncu projekta Posavska špajza bodo regijski ponudniki prostore in opremo tržnic lahko uporabljali brezplačno. A z zgolj dobrimi 20 tisočaki, kolikor jih je od 1,69 milijona evrov Knof prejel za spodbujanje lokalne vsebine na tržnicah, trdna vez med ponudbo in povpraševanjem ne more biti stkana.

»V Avstriji najprej naredijo promocijo, in če so z njo uspešni, zgradijo tržnico,« razmišlja Mastnakova, ki je po 25 letih dela v cvetličarstvu izziv našla v socialnem podjetništvu na področju samopreskrbe na vrtovih in terasah balkonov: »Dobili smo občutek, da je projekt končan, vsebina pa šepa. Zato smo probleme začeli reševati od spodaj.«

Večina otrok še ni bila na tržnici

V prvi fazi je Knof na šestih posavskih osnovnih šolah osmošolce podučil, da se v občini zmanjšujejo prihodki od dohodnine, revščina pa povečuje, če ne kupujejo lokalno: »Prek anket smo spoznali, da generacija njihovih staršev nima možnosti kupovati lokalne hrane. Starši delajo od 8. do 17. ure. Tržnice pa so odprte po starem urniku. Mladi starši ob petkih še veseljačijo, v soboto dopoldne spijo. Ugotovili smo, da večina otrok sploh še ni bila na tržnici.«

V naslednji fazi je Knof poiskal naslove lokalnih pridelovalcev in rokodelcev ter jih povabil na živahni teden. Odzvalo se jih je okoli 60, od katerih jih je izkušnje s prodajo na tržnicah imelo le petino: »Bila sem zelo vesela, da so si ponudniki izmenjali kontakte in se začeli dogovarjati, kaj bodo sadili, če si bodo delili stojnice. Dejali so, da bodo enkrat na mesec s prodajo ob petkih popoldne trgovinam poskušali ukrasti kakšno stranko.«

Kot je v Sloveniji običajno pri vseh novih praksah, so tudi pri Posavski špajzi trčili ob »neživljenjsko« državo. Ponudniki, ki so sodelovali na živahnem tednu, imajo vso potrebno dokumentacijo, a zaradi rednih »groženj« davkarije in inšpektorjev si ne upajo prodajati na tržnicah.

Na podlagi dopolnilne dejavnosti na kmetiji kmet lahko ponudi kupcem samo svoje izdelke, dva ali več pridelovalcev se ne more dogovoriti za bolj racionalno skupno prodajo. V Knofu bodo naredili seznam vseh birokratskih ovir in predlagali spremembo zakonodaje.

Pomena samopreskrbe ni v učnem načrtu

V Posavju se je živahni teden končal s posvetom ponudnikov. V okviru Posavske špajze sledijo le še sestanki Knofa z načrtovalci prehrane v javnih ustanovah, da bi se ti povezali z lokalnimi ponudniki.

Denarja za vsebino bo nato zmanjkalo. Knof se je s šolami kljub temu že dogovoril, da bo septembra ponovil izobraževalne dneve za mlade. V učnem načrtu je poglavje o širšem pomenu samopreskrbe za kakovost življenja v lokalnem okolju izpuščeno: »Tudi ko se bo projekt končal, se – kot prostovoljci ali kako drugače organizirani – želimo s to tematiko še naprej ukvarjati. Škoda, da bi po Posavski špajzi avgusta zadeve pustili narejene na pol.«