Bodečo žico do hiš sprejeli, na dvorišču je nočejo vsi

Eni se pomirjeno sprehajajo, drugi si v bližino rezil ne upajo, odziv pred načrtovanimi ograjami na dvoriščih pa je različen.

Objavljeno
16. november 2015 22.21
Janoš Zore, Posavje
Janoš Zore, Posavje

Brežice – V prvem tednu postavljanja žičnate ograje se je država v Posavju zaustavila pred hišami ljudi. A svojega dela ne misli končati. V Slovenski vasi so jim obljubili postavitev bolj humane ograje, da se psi in otroci ne bodo zatikali med rezila, v Gregovcih policija v pismih obljublja »nemoteno življenje in delo.«

»Policija me je s pismom danes obvestila, da bo na mojo dvorišče postavila ograjo. Popenila sem,« nam je dejala veterinarka Mirjam Blatnik iz Gregovc v bližini Bizeljskega, ki je dopoldne ob našem obisku oskrbela trimesečno psičko Luno, ki so jo v petek pri Velikem Obrežu pri Dobovi porezala rezila bodeče žice. Policisti krajanom sporočajo, da bo »zagotovila visoko raven varnosti ljudi in njihovega premoženja ter varnostne razmere, ki vam bodo omogočale nemoteno življenje in delo«.

»S pismom se ustvarja vzdušje, kakor da bi bili mi do zdaj ogroženi, po namestitvi ograj pa bomo lahko umirjeni in bomo z veseljem šli spat. A tukaj pri nas ni bilo niti enega begunca,« je kritična Blatnikova, ki travnik od hiše do petdeset metrov oddaljen Sotle uporablja kot pašnik za štiri konje in štiri koze, igrišče za pet psov: »Ker je parcela v obliki kroga obdana z reko, bo zdaj brez ograje tako rekoč le še dovoz do hiše. Na drugi strani vasi bodo, če bodo hoteli slediti strugi, morali porušiti stezo za konje. Ta ograja nas bo omejevala.«

Druga velika težava, na katero opozarja Blatnikova, je začasnost ukrepa zaradi možnosti poplavljanja Sotle: »Električno ograjo imam pritrjeno z močnimi stebri, a mi jo ob poplavah vedno odnese. O tem pred postavljanjem ograje ni nihče razmišljal.«

Proti ni skoraj nihče

Kljub jezi veterinarke večina drugih ljudi, ki v brežiški občini živi v bližini bodečih ograd, postavljanju teh ne nasprotuje.


Med njimi so bili štirje prebivalci Velikega Obreža, čeprav je ena izmed njih razmišljala, da »če se bomo vsi zazidali v svoje hiše, kmalu ne bomo več normalni«. Zdenko Petrović ni nasprotoval zapisu njegovega imena: »Ograja nas ne moti, do nje je najmanj 100 metrov. Vem, da to ni rešitev. Obstajajo druge metode, a znotraj EU je premalo komunikacije. Vsi delajo poteze, kakor da so gluhonemi.«

Njegova žena Milka se od postavitve ograje v bližini struge ni več sprehajala: »Groza me je, da se bom spotaknila, padla in porezala.«

Krajanko Jesenic na Dolenjskem, ki je kot prostovoljka pomagala beguncem, je presenetilo pomanjkanje nasprotovanja ograji: »Moja hčerka si pred ograjo zatiska oči. Verjetno sem nanjo prenesla svoje razmišljanje. Presenetilo me je, da ji tako rekoč nihče ne nasprotuje.«

»Nihče nima ničesar proti ograji, vsi jo podpirajo,« nam je dejal predsednik KS Jesenice na Dolenjskem Bogdan Palovšnik: »Mene je zmotilo le, da ni bilo nikakršne komunikacije med ministrstvom za notranje zadeve in krajani.«

Prijazna ograja

Krajani so bili nad začetkom postavljanja ograje ogorčeni, saj je policija domov poslala gradbince, ki so izvajali nujna sanacijska dela po zadnjih poplavah. A po pritožbi in sobotnem sestanku s policisti so gradbinci včeraj nadaljevali dela, je dejal Palovšnik: »Dela naj bi trajala še deset dni. Nato bodo nadaljevali postavljanje ograje. Ta bo, kjer bo tik ob hišah, prijaznejša, da ne bo poškodovala otrok in domačih živali. Tako so nam obljubili policisti, verjetno bo bodeča le na vrhu.«

»Takšno ograjo bi morali narediti že leta 1992, ko so na veliko tihotapili ljudi. Ne vem, kam to pelje, kaj bo čez deset, 15 let – vsi imajo veliko otrok, muslimanska EU,« nam je dejal Slavko Krošelj, doma v prvi hiši po industrijski coni v Slovenski vasi, ki je v nasprotju z naseljenim območjem že ograjena: »Pri nas večjih težav z ograjo ne bo. Naša dvorišča so blizu potoka, omejitve oranja ne bo.«

Nazaj grede smo se pogovarjali z domačinom, ki je med industrijskimi halami in tik ob ograji sprehajal psa: »Občutek je bil zoprn predvsem ob prvem begunskem valu. Begunci so bili vsepovsod. Tukaj sem se takrat sprehajal s psom in otrokom, naenkrat sta bila deset metrov za nami dva begunca. Vprašala sta, ali sta v Sloveniji ali na Hrvaškem. Odgovoril sem jima, nato pa so ju 300 metrov naprej prejeli policisti. Zdaj je država razmere uredila, kot je treba.«