Bogata vila in največje rimsko pristanišče ob našem morju

Najlepša rimska vila severno od Brionov in največje rimsko pristanišče, rimska »luka Koper«, med Puljem in Trstom. Tako bi lahko predstavili obmorsko vilo, ki jo je zgradil rimski bogataš ali morda celo senator iz časa cesarja Avgusta (ohranjenih virov ni) na območju Simonovega zaliva. Danes je to območje z največjimi površinami rimskega mozaika v državi. Villa Marittima je merila vsaj 3000 kvadratnih metrov.

Zadnje dni so v Izoli delavci in sodelavci Restavratorskega centra ZVKDS skrbno »luščili« odkopane antične mozaike, prilepljene na gazo, z razpadle apnene in flišnate podlage in skrbno oštevilčene metrske fragmente mozaika (da pri ponovnem sestavljanju ne bo kakšne pomote ali zmede) pripravljali za odvoz v Ljubljano, kjer jih bodo skrbno očistili, rekonstruirali in ustrezno obnovili ter prilepili na primerno podlago. Jeseni bodo mozaik vrnili v arheološki park Simonov zaliv. Najprej so odkopali pol metra ali še več debelo plast prsti, s tal pobrali približno 83 kvadratnih metrov črno-belega mozaika, ki je značilen za obdobje med prvim stoletjem pred našim štetjem in prvim stoletjem našega štetja. Sestavljen je iz kamenčkov, v povprečju celo manjših kot en kubični centimeter, ki so jih s kleščami lomili iz večjih belih in črnih kamnov. Na vsakem kvadratnem metru površine jih je v povprečju skoraj 10.000. V sprejemnici vile je bil na primer sestavljen iz vsaj 830.000 koščkov. Mozaik upodablja shemo štirikotnikov, obrobljenih z mrežo iz rombov in kvadratov, štirikotniki so okrašeni z belimi štirikrakimi zvezdami in s konkavnimi robovi ...

Od 50 do sto sužnjev

»To je bila zelo razkošna stanovanjska vila, v njej je služilo od 50 do sto sužnjev,« je povedala arheologinja Irena Lazar, dekanja FHŠ, ki z inštitutom za arheologijo in dediščino upravlja ta državni spomenik. Dela so se lahko lotili zato, ker jim je s partnerji (še drugimi članicami Univerze na Primorskem, občino Izola, z arheološkim podjetjem Arhej in družbo IPA za podvodne dejavnosti) uspelo s projektom pridobiti sredstva tako imenovanega EAA Grants norveškega mehanizma (Norveške, Liechtensteina in Islandije), za kar so prejeli 1,2 milijona evrov. Ta jim bo omogočil, da bodo do konca leta javnosti predstavili vsaj del bogatega obmorskega arheološkega parka, o kakršnem smo v Sloveniji 40 let samo sanjali in govorili. Vila je imela 3000 kvadratnih metrov stanovanjskih površin in približno 600 kvadratnih metrov tal z mozaiki. Doslej so odkopali 300 kvadratnih metrov mozaikov, ki jih bodo predstavili, ko bodo dobili jeseni vrnjenih še teh 83 kvadratnih metrov mozaika.

»Dvignili smo jih zato, ker so bili na flišnati podlagi in jih je voda spirala ter s tem uničevala njihovo podlago. Zdaj bomo tla utrdili, uredili drenažo, očiščen in restavriran mozaik pa bomo na čvrsti podlagi vrnili,« je povedala Martina Lesar Kikelj, ki je vodila restavratorske posege.

Irena Lazar je zanikala, da bi kateri koli vir potrjeval rimsko ime naselja. Med Izolani namreč vlada prepričanje, da so temu naselju Rimljani pravili Alun ali Haliaetum, šele od srednjega veka je zaradi istoimenske cerkvice dobilo ime po sv. Simonu. Vila in naselje sta svoj zaton doživela menda v četrtem stoletju našega štetja. Mnogi so domnevali, da bi lahko bilo ob bogataševi vili tudi termalno kopališče, kajti Izola je bila že tedaj znana po toplih vrelcih. Zagotovo pa so bila gospodarska poslopja, o katerih (še) ni sledov.

Do Simonovega zaliva pa so iz smeri Izole že v antiki vodile pod zemljo glinene cevi, premera od 14 do 16 centimetrov, za vodo. Naselje je imelo tudi kanalizacijo. Najpomembnejše pa je bilo tedaj največje pristanišče na območju severno od Pulja ali Poreča. Ob še danes vidnem (potopljenem) 55 metrov dolgem in več kot pet metrov širokem pomolu je bilo morje globlje od treh metrov. Pristajale so lahko do 30 metrov dolge ladje. Valobran (tudi ta je pod vodo) pa je bil dolg 110 in širok 6,5 metra, zgrajen iz izjemno velikih skal – tudi tri metre dolgih in meter širokih. Posebnost, ki jo je treba upoštevati ob vživljanju v rimske čase: morje je imelo natanko 1,6 metra nižjo gladino od današnje in tudi morsko dno je bilo vsaj dva metra globlje.

Arheologi so na območju nekdaj največjega pristanišča v regiji našli kar nekaj amfor (in njihovih delov), ki so zdaj v piranskem in koprskem muzeju. Našli so ostanke keramičnih posod, krožnikov, kozarce, sponko iz drugega stoletja pred našim štetjem, severnoafriško kuhinjsko posodje (iz Tunizije), novce od drugega stoletja pred našim štetjem do četrtega stoletja, ostanke živalskih kosti, školjke in polže iz 17 družin in rodov (nekaterih ni več v morju), dele korintskega kapitela, fragmente stenskih fresk, ki so podobno kot v Pompejih stvaritve starih lokalnih mojstrov. V morju so našli kamnita sidra, ostanke ribolovnega orodja. Tu so leta 1988 našli tudi svinčeni kipec Viktorije (boginje zmage), ki ga hranijo v arheološkem delu piranskega Pomorskega muzeja. Po besedah Irene Lazar je bil to votivni kipec, običajno postavljen na hišnem oltarčku – larariju, kjer so se priporočali larom, penatom in drugim bogovom pa tudi boginji zmage, seveda.

Prva arheološka odkopavanja so bila leta 1922, ko so odkopali prvih devet kvadratnih metrov mozaika, ga prenesli v Pokrajinski muzej Koper in ga kasneje vzidali v tlak muzeja. Šele pred sedmimi leti pa je izolska občina naročila kopijo tega mozaika, ki so ga tedaj prenesli na območje rimskega nahajališča, ki odtlej še bolj buri radovednost domačinov in turistov.

Spomeniški dragulj

»To bi lahko bila izjemno dragocena točka kulturnega turizma v Izoli in na Obali, vendar bi vrednost spomeniškega dragulja moralo najprej prepoznati lokalno turistično gospodarstvo, ki očitno veliko lažje organizira razbijaško in plehko glasbo kot kulturne večere v tem parku. Mi se trudimo drugače. Ko bomo vrnili mozaike, bomo imeli tukaj prezentiranih tristo kvadratnih metrov. Utrdili bomo platnene nadstrešnice, ki naj bi jih varovali, dostopne poti in razgledne ploščadi. Del naših predstavitev bo tudi letos poligon za ogled desetih točk pod vodo. Potope oziroma plavanje z masko bo vodil vodnik, ki bo predstavil posebnosti valobrana, pomola, načina in tehniko gradnje, arheološke najdbe itd. Zavzemamo se, da bi izdelali nekaj kopij teh najdb in jih predstavili javnosti v samem parku. Namestili bomo nekaj premičnih objektov, kjer bodo obiskovalcem na voljo informacije, multimedijske predstavitve naravne in kulturne dediščine, organizirali bomo izlete do sorodnih kulturnih točk na Obali, delavnice, predavanja, vodenja za skupine in poskušali z drugimi mednarodnimi projekti še razvijati park izjemne kulturne vrednosti. Naš projekt se konča konec leta. Do tedaj mora biti arheološki park nared,« je še napovedala Irena Lazar, ki pričakuje večjo pomoč lokalne skupnosti in predvsem turističnega gospodarstva.