Bogoslovec s Salomonovih otokov na obisku v Sloveniji

Gideon Harps Houanitau, 28-letni bogoslovec s Salomonovih otokov, je pri nas preživel nekaj mesecev. Prišel je na povabilo dr. Draga K. Ocvirka, misijonarja na Salomonovih otokih, predvsem zato, da bi se učil glasbe.

Ko se je Gideon lani jeseni prvič v življenju podal z domačega otočja, si niti v sanjah ni predstavljal, kakšen je svet, ki ga čaka onkraj oceana. Vedel je le, da bo drugačen. »Ničesar konkretnega nisem pričakoval, samo to sem vedel, da bom spoznaval stvari, ki jih doma ni.« Človeku, čigar svet se je končeval na obalah zelenega otočja sredi oceana, štiri ure leta od najbližje celine, kjer ne gradijo visokih nebotičnikov, kjer je vožnja z avtom prej izjema kot pravilo, internet pa ni nekaj samo po sebi umevnega, so se že po pristanku v Avstraliji, od koder je nadaljeval pot v Slovenijo, odprla nova obzorja.

»Prevzele so me velike stavbe in ceste, množica ljudi, in priznam, da sem se sprva bal semaforjev. Povrhu vsega v Sloveniji vozite po napačni strani ceste (smeh). Potreboval sem kar nekaj časa, da sem se privadil na tukajšnje življenje. Prve dneve sem zelo previdno pokušal hrano, ki je čisto drugačna od naše in zame seveda nenavadna.« Nekaj dni se je vztrajno branil solate, tudi juho je jedel prvič, po treh mesecih slovenske kuhinje pa pravi, da mu je najbolj všeč po naše pripravljeno meso.

Gideonov obisk je sicer čisto praktične narave. Dr. Drago K. Ocvirk ga je namreč kot svojega študenta bogoslovja povabil v Slovenijo, da bi se tu učil glasbe. Tako je Gideon obiskoval ure klavirja in glasbene teorije, pridobljeno znanje pa bo nadvse koristno uporabil doma. »Naša bogata glasbena tradicija se je doslej iz roda v rod prenašala le ustno, zato se je je žal precej izgubilo. Zdaj jo bom lahko zapisal, čeprav je drugačna od vaše, inštrumenti pa so narejeni predvsem iz bambusa, imamo na primer različne piščali in bambusove orgle,« pravi Gideon, ki ga je navdušila tudi zahodnjaška popularna glasba. Za pokušino je raztegnil meh harmonike, a pošteno prizna, da bi potreboval precej vaje, da bi jo obvladal.

Salomonci srečnejši 
od Slovencev?

Meseci, ki jih je preživel v Sloveniji, so bili polni presenečenj. »Prvič v življenju sem videl sneg. Najprej sem se ga bal, zdaj pa mi je všeč (smeh). A ko bom o tem pripovedoval doma, mi ne bodo verjeli. Preprosto si ne bodo mogli predstavljati, kako mrzlo je tukaj. Tudi če bi videli sneg na fotografiji, ga ne moremo povezati z mrazom, ker tega občutka ne poznamo. Veste, pri nas je najnižja temperatura 24 stopinj Celzija, če se kdaj spusti niže, nas že zebe ali celo zbolimo (smeh).«

Kajpak ni šlo brez vprašanja, kakšni smo Slovenci. »Zelo resno jemljete življenje in nenehno razmišljate, kako boste živeli,« izstreli brez oklevanja. Pravi, da največjo razliko med življenjem tukaj in na njegovih otokih predstavlja čas. »Prvi vas je vse vezano na čas, ki vas kar naprej priganja. Odnosi med ljudmi so nekako trdi, manj se družite. Pri nas je drugače. Živimo bolj počasi, bolj smo sproščeni in veliko časa preživljamo v druženju. In čeprav nimamo ničesar in nismo izobraženi, mislim, da smo srečnejši. Cenimo to, kar imamo,« je prepričan Gideon.

Pa vendar v isti sapi priznava, da mnogo stvari pogrešajo. Le redki se lahko šolajo, predvsem dekleta ostajajo nepismena, ne morejo si privoščiti zdravstvene oskrbe, država tako rekoč ne deluje. Zdi se, da so res pozabljeni od sveta. »Edina pomoč in vez s svetom so misijonarji, ki nam pomagajo preživeti. Omogočajo nam šolanje, ki si ga v tujini ne moremo privoščiti, ker je predrago, naš šolski sistem pa slabo deluje,« pravi Gideon, ki hvaležno srka vsako ponujeno znanje, hkrati pa ostaja zvest domu in tradiciji. Na otočju, ki so ga že njegovi odkritelji v 16. stoletju poimenovali raj na zemlji, še vedno živijo po šegah in navadah svojih prednikov. Čeprav vam danes res več ne grozi, da boste končali v kotlu ljudožercev, kar je bilo še v času Alme Karlin, ki je tam potovala leta 1925, nekaj povsem običajnega. »Tudi poročiti se ni več treba po izbiri staršev, kakor je veljalo nekoč. Fantje in dekleta lahko izbirajo sami, koga bodo vzeli za moža ali ženo, poročajo pa se običajno med osemnajstim in dvajsetim letom.« Na vprašanje o ljubezni pred zakonom se Gideon namuzne, da je naj ne bi bilo, vendar mladi, tako kot povsod po svetu, najdejo priložnost za skrite užitke.

Tradicionalna družina je velika, pogosto razširjena. »V naši družini nas je šest bratov in ena sestra. Dva brata sta umrla zaradi bolezni, poleg mene študira še najmlajši. Vzgojeni smo krščansko, starša sta sprejela vero kot odrasla. Kljub temu lahko rečem, da ohranjamo našo tradicijo in uspešno plujemo med obema kulturama,« pravi Gideon, ki se preizkuša tudi v pisanju. »Patere Drago me je prepričal, da sem začel zapisovati svoja doživetja, izkušnje in občutja, primerjavo med življenjem tu in tam ... Priznam, da je dober občutek, ko svoje misli vidiš na papirju. Če bo po sreči, bo moje pisanje izšlo celo v knjigi o Salomonih, ki jo pripravlja patere Drago,« ne skriva navdušenja nad novo osvojeno veščino.

Kljub dobrim izkušnjam, ki mu jih je prinesla pot v svet, se je Gideon nadvse veselil povratka domov. Ko to berete, je že na toplem, v domači vasi, poln zgodb o dogodivščinah v velikem svetu. Kar predstavljam si ga, kako doživeto pripoveduje, obdan s prijatelji, sorodniki in sovaščani, ki nejeverno odkimavajo z glavo, ko jim poskuša dopovedati, kako ga je zunaj zeblo in kako vroča je lahko juha.

»Zelo sem radoveden in rad se učim. Zato bom hvaležno sprejel vsako priložnost za pot, kakršna je tale v Slovenijo. Rad bi se čim več naučil, da bom lahko pomagal svojim ljudem. Čeprav se mi zdi, da bi se zlahka privadil na drugačno življenje, pa sem prepričan, da se bom s poti vedno vračal domov, tja, kjer me najbolj potrebujejo. Želim jih učiti in jim kot duhovnik pokazati evangelij,« odločno odgovori na vprašanje, ali ga je morda zamikalo, da bi ostal v bleščavem tujem svetu. »Ko sem bil majhen, sem mislil, da je moja vas najboljši kraj, kjer lahko živim. Potem sem šel v večji kraj v šolo in sem zopet mislil, da je najlepši. In tako naprej. Zdaj sem videl še nekaj novih krajev, za kar sem nadvse hvaležen. Vsepovsod je po svoje lepo, ampak zame ostajajo najlepši moji Salomoni.«