Tiskane izdaje
Pred dvema mesecema so se vlada in sodniki uskladili, da se začetni plačni razred za sodnike premakne iz 40. v 47., saj je ustavno sodišče že dvakrat presodilo, da morajo biti sodniške plače primerljive s poslanskimi in ministrskimi, če hočemo govoriti o ustavni enakovrednosti vseh treh vej oblasti.
Obe strani sta doseženi sporazum označili za razumen kompromis. Vladna stran zato, ker je v zaostrenih gospodarskih in finančnih razmerah prepričana, da se skupni letni obseg sredstev za plače 1370 pravosodnih funkcionarjev, ki znaša 66,8 milijona evrov (bruto bruto), ne bo povečal, saj sodnikom po novem ne pripada več nagrajevanje redne delovne uspešnosti in delovne uspešnosti zaradi povečanega obsega dela. Pa tudi zato ne, ker bodo skokov v plačnih razredih deležni bolj ali manj le sodniki na začetku poklicne poti.
Sodniška stran, ki bi lahko po nekaterih razlagah na podlagi ustavne odločbe iztržila več, je po desetih mesecih bele stavke vendarle želela vrniti v svoje vrste nekaj miru, čeprav je nezadovoljstvo med sodniki veliko. Pa ne le zaradi plač, ki jim jih je po dveh letih sodnih sporov uspelo spraviti vsaj na razumno raven, ampak predvsem zaradi nenehnega razvrednotenja njihovega dela. To se je nazadnje potrdilo v odzivu SDS, ki se ob doseženem kompromisu med vlado in sodniki ni mogla »znebiti vtisa, da gre pri povišanju sodniških plač za sum sistemske korupcije in da se vladna koalicija na račun davkoplačevalcev dobrika sodni veji oblasti v zameno za spregled tranzicijskih kaznivih dejanj, predvsem divje privatizacije in drugega gospodarskega kriminala velikega obsega«.
Da se bo podoben besednjak ponovil v delu razprav v državnem zboru, ne kaže dvomiti, čeprav predlog spremenjenega zakona o sistemu plač v javnem sektorju pomeni zgolj uresničitev ustavnih odločb. Toda ker politika sebe prepoznava kot povsem legitimnega in nezmotljivega nosilca kritike sodstva, bo to dejstvo spet v celoti spregledala.
Zagotovo pa ne bo spregledala zakonskih novosti, ki jih prinaša predlog novele zakona o sodiščih. Ta je za zdaj še v medresorskem usklajevanju, toda glede na to, da naj bi zakon začel veljati januarja prihodnje leto, časa za njegovo sprejetje ni prav veliko. Gre za obsežne spremembe, takšne, na kakršnih pravosodni minister Aleš Zalar pravzaprav gradi uspešnost svojega mandata. Pomenile naj bi korak k učinkovitejšemu delu sodišč, zato prinašajo spremembe pri organizaciji, vodenju in upravljanju sodišč.
Politično najbolj vroč bo zagotovo prenos pristojnosti imenovanja predsednikov sodišč s pravosodnega ministra na sodni svet (čeprav so v zakonu za samo delovanje sodstva bistveno bolj pomembne druge rešitve). Seveda ima sedanji minister povsem neposredne izkušnje s tem, kako je, če te minister kratko malo noče imenovati za predsednika sodišča, saj se je boj med njim in nekdanjim pravosodnim ministrom Lovrom Šturmom bíl do najvišjih sodnih instanc. Zalar je prepričan, da tako, kot je veljalo doslej, ne more ostati, saj lahko minister v celoti zanemari oceno sodnega sveta o kandidatu, ki se poteguje za predsedniško mesto, zato je nujno izvršno oblast brzdati v njenih oblastnih apetitih. Tako naj bi se po novem minister le ustno pogovoril s kandidatom (ali več kandidati) za predsedniško funkcijo in o njem sodnemu svetu sporočil svoje mnenje.
Vloga sodnega sveta (SDS je petim njegovim članom, ki jih je na predlog predsednika države junija imenoval državni zbor, že pripisal »močne politične in sorodstvene povezave s političnimi veljaki vladne koalicije«), ki je že doslej imel ključno vlogo v zvezi s položajem sodnikov, naj bi se po novem tako še okrepila, pa ne samo pri kadrovskih zadevah, saj mu predlog zakona namenja še vrsto novih pristojnosti, pomembnih za učinkovito delo sodišč.
Ali bodo predvidene spremembe zato pripeljale do še večje cehovske zaprtosti, neupravičene solidarnosti med sodniki, nepreglednosti delovanja in neustreznega nadzora, kar je bila ena od temeljnih kritik delovanja institucij znotraj sodstva, še ne vemo. Bomo poleg bogov v belem dobili še bogove v vijoličnem?
Od tega, kar vemo zdaj, je nesporno to, da se odgovornost za lastno delo in odločitve prenaša bolj ali manj v sodstvo samo. Zato je pred sodniki veliko novih izzivov. Tudi zaradi višjih plač.
Iz torkove tiskane izdaje Dela
