Tiskane izdaje
Že prav oguljeni so zimzeleni očitki o slabem delu koncesionarjev v državnih gozdovih, ki nam jih je po radodarni denacionalizaciji in neofevdalizaciji ostalo tako ali tako bolj za vzorec. Z dokazovanjem brez ustreznih (oprijemljivih) dokazov, kako slabo, če ne celo zavoženo gospodarijo s tem delom našega naravnega bogastva sedanji koncesijski upravičenci, in da goljufajo državo s cenami lesa, kar zmanjšuje prilive v državno blagajno, so kritikantski »pravičniki« med gospodarsko recesijo dobili nov zagon. Kot da je prav zdaj najprimerneje zamegliti pravo podobo razmer v zasebnih gozdovih z neizkoriščeno lesno maso, s prikritim slabim gospodarjenjem, ki v resnici znižuje ceno slovenskega lesa na trgu.
Pretekli teden na hitro sklicana in še hitreje preklicana nujna seja parlamentarnega odbora za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano na temo neustreznega gospodarjenja z državnimi gozdovi je z dogajanjem v ozadju postregla z nenavadnim prepletanjem zgodb o lobiranju za dosego različnih ciljev. Od tistih po scenariju, ki naj bi bil odnesel v prejšnji vladi imenovanega direktorja direktorata za gozdarstvo na resornem ministrstvu, do kadrovskega premetavanja na Zavodu za gozdove Slovenije (ki že lep čas ni zgolj strokovna institucija) ali na državnem skladu kmetijskih zemljišč in gozdov, pa končno do tistega o predčasnem odvzemu koncesij, za kar bi morala država po nekaterih ocenah plačati kar 40 milijonov evrov odškodnine.
Namesto prerekanja o tem, kdo, zakaj in kako dobro ali slabo gospodari z delom slovenskih gozdov, in koga je treba bolj, koga pa manj očrniti, bi bilo pametneje potegniti črto. Zato, da bi lažje začeli proces, ki bo potegnil gozdarsko-lesarski voz iz blata, v katerega se je že precej globoko pogreznil. K temu lahko pripomore tudi zavzetejše delo oblastnikov pri uresničevanju strategije slovenskega gozdarstva in njegovega povezovanja s predelovalno panogo. Da ne bodo preveč utopična, denimo, zdaj skupna prizadevanja zborničnih združenj za gozdarstvo in lesarstvo za kopiranje avstrijskega modela zgledne povezanosti in sodelovanja od drevesa do uspešnega prodajanja izdelkov na trgu. In da bi se izognili reševanju razmer v gozdarstvu na podlagi nekih anonimnih pisem zdraharskih povzpetnežev, bo za začetek dobro, če bo temu delu slovenskega gospodarstva dal ustrezno veljavo že resorni minister. Da gozdarstvo ne bi bilo več zanj nepomembno šesto kolo. Potem najbrž tudi ljudje v tej panogi ne bi več vdani v usodo ugotavljali, kako žalostno je, da nam v državi z izdatnimi zalogami naravne surovine pred očmi propada lesna industrija, ki edina lahko primerno ovrednoti to naše bogastvo.
Iz ponedeljkove tiskane izdaje Dela
