Bojan Bugarič: »Pravica do referenduma ni nebodigatreba.«

Bojan Bugarič: »Vlada bi morala javnost prepričati, da je pokojninski zakon dober, ne pa da išče pri ustavnem sodišču ustavno ‘imuniteto’ glede javne debate o svojih predlogih.«

Objavljeno
11. februar 2011 20.32
Majda Vukelić, notranja politika
Majda Vukelić, notranja politika
Ljubljana – Ustavno sodišče je za torek, 15. februarja, sklicalo javno predstavitev mnenj o zahtevi državnega zbora za presojo, ali bi z odložitvijo uveljavitve ali zaradi zavrnitve zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju lahko nastale protiustavne posledice. O tem vprašanju so ustavni sodniki doslej dvakrat opravili preliminarno obravnavo. Mnenja v stroki, kako bi utegnili odločiti, so različna. Bojan Bugarič z ljubljanske pravne fakultete pravi, da mora ustavno sodišče referendum dopustiti

Ali sklic javne predstavitve mnenj nakazuje, da je ustavno sodišče pri tem vprašanju razdeljeno?

Da, zelo verjetno. Lahko pa tudi pomeni, da nekaj sodnikov še ni odločenih in bi radi slišali še dodatne argumente. 

Po vaših doslej znanih stališčih bi moralo ustavno sodišče zahtevo državnega zbora zavrniti in omogočiti razpis referenduma. Najprej zato, ker je že zahteva nedosledna, protislovna in napačna. Lahko pojasnite konkretneje?

Prvič, v zahtevi ni jasno obrazloženo, s čim bi zavrnitev reforme posegla v pravico do socialne varnosti. Glede te pravice ustava daje široko diskrecijo zakonodajalcu, predlagatelj zahteve pa ni pojasnil, kako naj bi zavrnitev reforme posegla v nekaj, kar je v izrecni široki diskreciji odločanja zakonodajalca. Tu je obstoječa sodna praksa ustavnega sodišča povsem nasprotna od zahteve državnega zbora. Drugič, zahteva govori o protiustavnih posledicah, vendar jih nikjer ne dokaže. Gre bolj za nizanje ekonomskih argumentov o tem, kakšna naj bi bila »vzdržna pokojninska ureditev«, manjka pa pravna utemeljitev, kako to vliva na konkretne ustavne pravice. Ekonomisti niso znali napovedati največje gospodarske krize, zdaj pa naj bi jim verjeli, da lahko napovedo trende za prihodnjih 50 let? Ta argument je lep primer tako imenovanega »non sequitur«, argumenta, ki v bistvu ni argument.

Kaj to pomeni pri odločanju ustavnih sodnikov?

Glede tega bi ustavno sodišče moralo imeti relativno lahko delo. Tretjič, predlagatelj se sklicuje na »doktrino« odprave protiustavnosti, ki naj bi zakonu, ki odpravlja prej ugotovljeno protiustavnost, dala nekakšno ustavnopravno imuniteto pred odločanjem na referendumu, saj naj bi odločitev na referendumu s tem posegla v samo odločitev ustavnega sodišča. Da ustavno sodišče to doktrino uporablja preveč široko, so v prejšnjih zadevah že opozorili v ločenem odklonilnem mnenju štirje sodniki. Če to razlagamo na takšen formalističen in neživljenjski način, potem lahko ustavno sodišče vedno prepove referendum o zakonu, čeprav ta zakon vsebuje le en člen, ki odpravlja protiustavnost in še 300 drugih, ki s tem nimajo nikakršne zveze.

Lahko pojem protiustavnih posledic pripelje ustavno sodišče v vsakem primeru – ne samo v tokratnem – v položaj političnega arbitra? To pomeni, da bi moralo ustavno sodišče oceniti, ali je zakon o referendumu in ljudski iniciativi, ki govori o protiustavnih posledicah, sploh skladen z ustavnim načelom določnosti oziroma pravne države?

Vsekakor, pojem protiustavnih posledic je tako širok in nedoločen, da naravnost kliče ustavno sodišče k arbitriranju. Zato bi moralo ustavno sodišče oceniti, ali je 21. člen omenjenega zakona, ki vsebuje ta pojem, sploh skladen z ustavo. Po mojem mnenju bi ustavno sodišče moralo ta člen razveljaviti.

Med katerima ustavnima pravicama bo ustavno sodišče tehtalo v tokratnem primeru?

Med pravico do referenduma na eni strani in več pravicami, ki se nanašajo na socialno varnost. Ne smemo pozabiti, da med ustavnimi pravicami ni neke »inherentne« hierarhije, zato ustavno sodišče ne sme preveč »lahkotno« posegati v eno od teh pravic, kar je v svoji novejši praksi o prepovedi referendumov v zadnjih nekaj primerih že naredilo. Pravica do referenduma je zelo pomembna ustavna pravica in ne nebodigatreba.

Je ustavno sodišče pristojno za presojo finančne primernosti oziroma ekonomske upravičenosti pokojninske reforme?

Ne, nikakor ne. To sodišče odloča o ustavnih pravicah. Za odločanje o ekonomskih vprašanjih, kjer ni jasne povezave med takšnim vprašanjem in ustavno pravico, ustavno sodišče ni pristojno. Tudi v primerjalnem pravu je znano, da so ustavna sodišča zelo zadržana pri odločanju o ekonomskih vprašanjih. Ne poznam države, kjer bi ustavno sodišče s takšno »lahkotnostjo« prepovedovalo referendume.

Bi prepoved referenduma torej postavila nevaren precedens?

Zelo, saj bi to pomenilo, da ustavno sodišče lahko prepove referendum o vsaki podobni reformi s podobnimi javnofinančnim implikacijami. Gre za širše ustavnopravne implikacije takšne odločitve. V bistvu bi šlo za nevarno rekonfiguracijo moči v ustavni demokraciji. Namesto ustavne demokracije bi dobili ustavno oktroirano demokracijo. Ne smemo pozabiti, da ko so ameriški federalisti pisali svoje spise, so zelo jasno povedali, da je nad sodstvom tudi ustava, ki jo sprejema ljudstvo, in ne ustavno sodišče. Takšen model dualistične ustavne demokracije, kot to opiše Ackerman iz univerze Yale, je postal potem model tudi za Evropo po drugi svetovni vojni.

Se strinjate s pokojninsko reformo? Če se, kako naj jo vlada uveljavi, če bo po doslej objavljenih javnomnenjskih anketah na referendumu, če se bo zgodil, reforma skoraj zagotovo padla?

Podpiram jo in menim, da je potrebna. Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju ni slab, vendar ima kar nekaj slabo domišljenih rešitev, ki bi se jih dalo izboljšati. Vlada bi morala javnost prepričati, da je njen zakon dober, ne pa, da išče pri ustavnem sodišču ustavno »imuniteto« glede javne debate o svojih predlogih. Če pravnim argumentom lahko dodam še lastni politični komentar: kar težko razumem, da politična »levica« ne razume politične vprašljivosti svojega ravnanja, ko se je zatekla po pomoč k ustavnemu sodišču. Kakšna »levica« je to, ki želi svoje programe, reforme uveljavljati s prepovedjo javnega odločanja, kar referendum po svoji naravi je. Skrb vzbuja tudi to, kako malo dobrih besed najde ta »levica« za institut referenduma. Če pogledamo v zgodovino, jasno vidimo, da je levica (v Evropi 20. stoletja) večino pridobitev izbojevala s tem, da je govorila v imenu ljudstva, ne proti njemu.
Majda Vukelić Bojan Bugarič foto Aleš Černivec