Tiskane izdaje
Zaprtja nekoč najprometnejšega mejnega prehoda v državi niti ne čutijo toliko krajani Šentilja, ampak bolj trgovci in gostinci tik ob meji. Z izjemo gostilne Meja in dveh prodajaln s tobačnimi izdelki so vsi drugi obupali. Zaprta je celo pekarna, kjer so še pred poldrugim mesecem prebežnikom prodajali pice. A odkar ti usmerjeno za visoko žičnato ograjo prehajajo iz slovenskega v avstrijski nastanitveni center, je usahnil še ta vir zaslužka, drugih gostov pa zaradi zaprte ceste ni.
Milena Vajnhandl medtem ne obupuje, prepričana je, da bo kmalu bolje: »Vem, da bodo odprli mejo, ker sem se pogovarjala z avstrijskimi policisti, ki hodijo k nam jest.« Tudi redni gostje se počasi že vračajo, poudari, pogreša le voznike tovornjakov, ki se morajo zdaj voziti po avtocesti. Razlika je namreč, če proda malico za štiri evre (teh zdaj prodajo več zlasti osebju v begunskem centru) ali pa meni za šest evrov, ki so jih pred zaporo vsak dan precej postregli: »Ampak bolje je nekaj kot nič. Mislim, da bomo tudi to preživeli.«
Glede avstrijske ograje v dolžini slabih štirih kilometrov pa Vajnhandlova meni: »Ni slaba ideja, če nimajo česa v ozadju. Takrat ko so jim ušli [prebežniki, op. p.], sem se peljala do Lipnice in sem vozila od 20 do 30 kilometrov na uro. Po desni gor, po levi dol, nisi se mogel niti peljati.«
»Mene sploh ne moti – to je namreč njihova legitimna pravica. Saj ne postavljajo ograje na meji s Slovenijo, postavljajo varnostno ograjo, da begunci, ki so nekaj časa bežali po tirih, ne morejo dol,« v početju Avstrijcev ne vidi nič spornega prodajalec tobačnih izdelkov na mejni črti, ki se je predstavil kot Davorin. Razkril je, da zaradi zaprte meje zdaj ustvarijo le od 15 do 20 odstotkov običajnih prihodkov. »Osemdeset odstotkov strank je Avstrijcev, drugi so Slovenci, ki delajo v Avstriji in kupujejo cigarete za svoje sodelavce. Večina teh sploh ne kadi.« Zdaj so njegove glavne stranke avstrijski policisti in vojaki.
Šentiljska podjetja so doslej zaradi prebežniške krize prijavila za 1,1 milijona evrov škode; ali jim jo bo država povrnila, je odvisno od vlade. Davorin je do tega skeptičen: »Ekonomsko gledano bo Avstrija zagotovo prej poskrbela za neko nadomestilo. Sami vemo, kako je to pri nas. Velike obljube, vlada se zamenja in gremo znova.«
Za gostince in trgovce na meji je najbrž edina rešitev čimprejšnja odstranitev zapore na avstrijski strani mejnega prehoda. To naj bi se zgodilo, ko bodo Avstrijci postavili nov sprejemni center, po Davorinovih informacijah je prvi možni datum 24. december.
Sicer pa so Avstrijci, opaža Davorin, veliko bolj preplašeni kot Slovenci. Nekdo mu je dejal, da v nobeni prodajalni z orožjem ni našel nabojev: »Meni ne bo nihče hodil čez posestvo, je rekel. Tako doživeto je to povedal, da vidiš, da se sploh ne šali.«
Nerazumno
Postavitev tehničnih ovir v Obkolpje, kjer je že narava poskrbela, da je teren težko dostopen, je nerazumno in neodgovorno dejanje. Tako nekako pravijo domačini, ki so jih vojaki po nalogu vlade na hitro ogradili v prepričanju, da jim grozijo množice migrantov. »Zelo smo se trudili zadnja tri leta, da smo privabili nizozemske in nemške turiste. Le kdo bo še hodil k nam na dopust?« je potožil lastnik avtokampa Anton Cajnar v Krasincu, ki je zvedel, da bo ograja pri njih imela domovinsko pravico celo do pet let. Za zdaj sta jo s sosedo Bonio Miljavec, ki ima ekološko kmetijo in bi želela star mlin preurediti v manjšo hidroelektrarno, še dobro odnesla, saj so žico ob reki pripeljali le do njunih hiš. Prihodnji teden pa bo vojska v dolžini približno 200 metrov postavila visoke trimetrske panele, ki jih bosta morala oba lastnika zjutraj odpirati, zvečer pa zapirati, pravi Cajnar. Vladimira Miljavac, Bonijina mati, je prepričana, da tu teroristov zagotovo ni in da so verjetno nekje globoko v Evropski uniji. Ograja pomeni gospodarsko in kulturno katastrofo za Belo krajino in velik problem za divjad, saj prav tu potekajo migracijski koridorji za medvede, rise in volkove, pravi predsednica belokranjskega društva za zaščito živali Ana Kukič. V Sedevcih sta se v ograjo že zapletli dve košuti, ena je poginila, drugi hudo ranjeni je nekako uspelo zbežati.
Direktor Razvojno-informacijskega centra Bela krajina Peter Črnič je zatrdil, da je v teh odročnih krajih ob Kolpi turizem edina gospodarska panoga, od katere ljudje še lahko živijo. Prav ta ovira pa lahko to gospodarsko panogo povsem uniči in odžene s tega območja še tiste mlade, ki vztrajajo v tem najbolj jugovzhodnem delu države. »Ne samo da je zdravilo napačno, napačna je tudi diagnoza. Problem Bele krajine sta odseljevanje in staranje prebivalstva, ne priseljevanje, in žica bo beg mladih in izobraženih ljudi le še pospešila. Postavitev žice ob reki, ki je od evropske komisije pridobila naziv Evropska destinacija odličnosti, je za državo sramotno in škandalozno dejanje,« je ogorčen Črnič. »Mi vsi bi bili radi varni, po drugi strani pa ne maramo ograje, ki resnici na ljubo k nam res ne sodi. Doslej smo bili prometno odrezani od Ljubljane, zdaj pa smo še od naših hrvaških sosedov in to je za nas zelo velik problem,« pa je prepričan lastnik gostišča v Krasincu Roman Kapušin.
