Bolniki direktorjem

Direktorji bolnišnic in zdravstvenih domov so bili septembra najbolje plačani javni uslužbenci v državi. Prvi med njimi je dobil 14.767 evrov bruto, kar desetina za njim pa je presegla magično mejo deset tisoč evrov. Tolikšno izplačilo jim je omogočil pravilnik, sprejet leta 2006, s katerim se je država odločila enkrat na leto nagraditi direktorje v javnem sektorju za uspešno delo. Država je takrat sprejela 17 pravilnikov za razne vrste javnih ustanov. Vsi direktorji v javnem sektorju si torej lahko izplačajo nagrade. Zdaj so si jih izplačali nekateri direktorji v zdravstvu. Izplačila so torej legalna, a vendarle sporna. Javnost so dobesedno šokirala. Zakaj?

Prvi razlog je pregovorno pomanjkanje denarja v zdravstvu. Če bi bilo denarja več, čakalnih dob ne bi bilo, povedo direktorji. Če bi ga bilo dovolj, bi v bolnišnicah nakupili tudi vse potrebne naprave za diagnostične postopke, tako pa zmeraj znova slišimo, da so naprave zastarele in iztrošene, ponekod pa potrebnih aparatov sploh nimajo. Direktorji bolnišnic prosijo za pomoč sponzorje, včasih pa se odločijo za nabiralno akcijo kar navadni ljudje sami. Poleg tega, da plačujejo dve ali tri zavarovanja, da bi prišli pravi čas na vrsto pri zdravniku, sežejo še v lastni žep, da bi bolnišnici pomagali kupiti, kar potrebuje. Medtem ko za bolnike denarja ni, pa ga je za direktorje nenadoma dovolj. Samo septembra »se je tako našlo« za nagrade direktorjem 175.000 evrov.

Dvom o primernosti visokih izplačil zbuja tudi samo menedžersko delo v javnih ustanovah. Direktorji so že večkrat povedali, da menedžerskega orodja nimajo, dela ne dobivajo na prostem trgu, ne oblikujejo cen in ne prodajajo storitev, da torej niso menedžerji v pravem smislu, ampak večinoma razdeljujejo denar iz javne pipe po znanem ključu. Zdaj so si za pozitivno poslovanje izplačali nagrade. A direktorji lahko poslujejo pozitivno tudi tako, da težje in dražje bolnike kratko malo premeščajo v druge bolnišnice. Ali jih kdo v državi v tem pogledu nadzira? Seveda ne. Toda klinični center, ki mora sprejeti vse najhuje bolne, nikoli ne posluje pozitivno. Tamkajšnja direktorica ne bo nikdar upravičena do nagrade.

Tretji pomembni razlog za neprimernost nagrad je to, da je plačna reforma mnoge v zdravstvu pustila ob strani. Tako izzvenijo visoke nagrade direktorjem kakor v posmeh srednjim medicinskim sestram. Že tako ali tako nizke plače so se jim s plačno reformo še znižale in mnoge so se zato pritožile. Čeprav direktorje zakon zavezuje, niso na pritožbe sester nekateri izmed najbolje plačanih niti odgovorili. Takšen odnos do sodelavk, na katerih sloni velik del zdravstvenega sistema, pač ne priča o dobrem vodenju bolnišnic.

V zdravstvu so nasploh pretreseni tudi zaradi velikih nesorazmerij. Za sestro, ki zasluži slabih 800 evrov bruto, je skoraj dvajsetkrat tolikšno izplačilo direktorju nepredstavljivo. Za direktorja tovarne zdravil Krka, ki je lani zaslužil na mesec desetkrat toliko, kot je redna plača zdravstvenega direktorja, pa so menedžerske plače v zdravstvu smešno nizke. Prenizke se zdijo tudi direktorjem samim v primerjavi z zdravniki, ki direktorje vsi po vrsti pri rednih zaslužkih prekašajo, po drugi strani pa tudi najbolje plačani zdravnik v državi seže direktorju Krke komaj do kolen. To, da so vsi našteti plačani iz iste zdravstvene vreče, spravlja mnoge od njih v obup. Bolniki lahko samo opazujejo, njih nihče ne vpraša, kako se porablja zdravstveni denar.