Tiskane izdaje
V soboto smo poročali o brezizhodni situaciji tričlanske družine iz Črnuč, ki jo aprila čaka deložacija. Še enkrat pozivamo k pomoči dobrih ljudi, da s svojim prispevkom pomagajo, da Ana, Aleš in njun otrok Jernej ne bodo ostali brez skromnega stanovanja.
Pomagajte jim lahko z nakazili na transakcijski račun Zveze prijateljev mladine Ljubljana Moste-Polje, Proletarska cesta 1, 1000 Ljubljana, IBAN: SI56 3300 0000 1303 865, koda: CHAR, namen: Humanitarna pomoč družini Curk Desančič, sklic: SI00 557. Za dodatne informacije lahko pokličete na telefon ZPM Moste-Polje 01/54 43 043, kjer bodo koordinirali dobrodelno akcijo.
Zgodba poštenega državljana, ki ni nič kriv
36-letna Ana Curk in 40-letni Aleš Desančič sta skupno življenje začela pred slabimi desetimi leti, ko sta živela v majhni sobici pri Aninem očetu. Po rojstvu otroka Jerneja pa sta se odločila, da se preselita v svoje stanovanje.
Edina možnost zanju je bilo takrat novo stanovanje v novonastalem blokovskem naselju v Črnučah, ki sta ga pri Stanovanjskem skladu Republike Slovenije najela za profitno najemnino. Skromno stanovanjce, veliko komaj 36 kvadratnih metrov, mesečna najemnina brez stroškov pa znaša 325 evrov.
Čeprav starša želita, da Jernej stiske ne bi občutil, vesta, da otrok njihov položaj razume. »Nikamor noče iti od naju, na noben izlet z vrtcem, ne na letovanje, ves čas naju čuva ... Vsa sreča, da imamo stare starše, ki smo jih že popolnoma finančno izčrpali, saj imajo vsi zelo skromne pokojnine, da otroku vsaj občasno pripravijo kakšen priboljšek. Včasih se mi zdi, da sploh nisem mama ... Sama otroku ne morem ničesar privoščiti,« zajoče Ana, solze pa napolnijo tudi Aleševe oči. Kljub temu reče: »Otrok ni nič kriv.«
Tudi mali Jernej pokaže, da razume, v kakšni situaciji je njihova družina. Foto: Jernej Suhadolnik
Tudi starša v resnici nista nič kriva, saj sta žrtev sistema, ki očitno slabo deluje. Nista mogla namreč predvideti bolezni in številk na položnicah, ki so bile vedno višje − čeprav sama nikoli nista živela v razkošju, kot pravita.
Kredit in bolezen
Vzela sta kredit in z ljubeznijo opremila stanovanjce. Kmalu po tem, ko je mlada družinica zasedla svoj prostor pod soncem, v novem stanovanju, na mirni lokaciji tik ob reki Savi, je počilo. Šok! Ano so že mesece in mesece zdravili zaradi domnevno vnetega mehurja. »Po številnih kurah z antibiotiki ni bilo nič bolje. Po stokrat na dan sem morala na stranišče. Potem sem si sama plačala ultrazvok, zdravnik pa me je končno poslal na cistoskopijo. Na levi strani stene mehurja so mi odkrili veliko raščo. To je tumor. Rak,« pripoveduje Ana.
Bolezni so se pridružile še finančne težave.
Dolžna na vse koncePoleg bolezni pa se je kmalu pokazalo, da stanovanje ni tako imenitno, povsod je plesen. Zaradi nje so vsi začeli kašljati, Aleš pa je dobil alergijo. Za takšno stanovanje skupaj s stroški in vrtcem plačujejo 750 evrov na mesec. Poleg teh stroškov pa jima od njune plače vsak mesec odvzamejo za poplačilo kreditov.
Največji dolg se je Ani in Alešu nabral pri stanarini, več kot pet tisočakov, so pa še drugi. Nimata kje vzeti, ničesar, kar bi lahko prodala, nikogar od bližnjih, ki bi ga še lahko prosila za kakšen evro. Aleš povzame: »Pa zamudne obresti, stroški izvršiteljev, sodišč ... tako daleč smo prišli, da so nam za 30. januar napovedali deložacijo. Še sreča, da so naju s Centra za socialno delo napotili na Zvezo prijateljev mladine Moste-Polje. Gospe Aniti Ogulin je uspelo nekako doseči, da so ta datum zdaj preložili na april.«
V kakšen začarani krog je zašla družina, preberite na tej povezavi. Ana in Aleš se zavedata, da sama nikakor ne bosta mogla rešiti te težave. S pomočjo srčnih ljudi jima gotovo lahko uspe, brez te spodbude pa bo še ena delovna slovenska družina spolzela čez rob obupa, v brezno revščine.
