Tiskane izdaje
Gornja Radgona – Marjan Berden iz Hrastja - Mote je dobil certifikat ekološke pridelave sadik leta 2010, lani pa še certifikat za svoje pridelke, meso drobnice in kokoši nesnice. Ker je bil prej vključen v integrirano pridelavo, mu prehod v ekološko ni delal težav, pravi.
V kmetijsko-gozdarski zbornici ugotavljajo, da v Sloveniji krepko zaostajamo za cilji, postavljenimi v akcijskem programu razvoja ekoloških kmetij iz leta 2005. Trenutno je v Sloveniji 6,8 odstotka vseh kmetijskih površin vključenih v ekološko pridelavo, z ekološkim kmetovanjem pa se ukvarjajo dobri trije odstotki vseh slovenskih kmetov.
Po teh deležih se Slovenija po besedah Janka Rodeta iz kmetijsko-gozdarske zbornice sicer uvršča v zgornjo polovico med evropskimi državami, cilji nacionalnega akcijskega načrta pa so, da bi do leta 2015 v Sloveniji ekološko kmetovali na petini vseh kmetijskih površin, v ekološko pridelavo bi bilo vključenih 15 odstotkov vseh slovenskih kmetov, potrojili bi število ekoloških turističnih kmetij, desetina vse hrane v prometu z živili pa bi bila ekološko pridelana. Število ekoloških kmetij se v tem času ni veliko spremenilo, v prometu pa je le en odstotek ekoloških živil in tudi od te količine je le petina slovenskega izvora.
Državne spodbude za lažji začetek
Zaradi tolikšnega zaostanka pri uresničevanju ciljev akcijskega načrta so na kmetijskem ministrstvu že pred dvema letoma ustanovili delovno skupino, ki je predlagala ukrepe za pospešitev prehajanja v ekološko kmetovanje. Najpomembnejši je zvišanje plačil za prehodno obdobje, ki je pri preusmerjanju kmetij finančno in organizacijsko najbolj zahtevno, obenem pa dohodkovno najbolj kritično. Te podpore so zdaj za prvi dve ali tri leta od siceršnjih višje za 10 do 80 odstotkov in prav zaradi njih se za prehajanje v ekološko kmetovanje v zadnjem času vendarle odloča nekaj več kmetov. Eden od predlogov delovne skupine je tudi prilagoditev svetovalne službe ali celo ustanovitev povsem nove, neodvisne svetovalne organizacije za ekološko kmetovanje.
Toda Marjan Berden ni bil med tistimi, ki bi bili deležni novih dodatnih podpor in spodbud za prehajanje v ekološko kmetovanje, saj so te začele veljati šele letos. Kljub temu posebnih težav ni imel in ni mu žal, da se je odločil za ekološko pridelavo. Res pa je, da lahko višja plačila v dveletnem času prehoda v ekološko kmetovanje pomagajo prebroditi začetne težave, priznava. Sami so namreč ob tem, da so bili pridelki zaradi strožjega režima in prepovedi uporabe umetnih gnojil in kemičnih sredstev za zatiranje bolezni in škodljivcev manjši, v dveh prehodnih letih pridelke še vedno prodajali po cenah za konvencionalno pridelano hrano, ker niso hoteli zbujati dvomov in zmede pri kupcih. Zato je v tem obdobju dohodek bil manjši in prav je, da država z nekaj večjimi spodbudami ta izpad vsaj delno nadomesti.
Povpraševanje raste
Sicer pa neposredna plačila za ekološko pridelavo po njegovem mnenju vsaj za manjše pridelovalce niso odločilna, ampak je pomembna višja cena, ki jo lahko dosegajo na trgu. Cene za nekatere ekološke pridelke so lahko tudi do sto odstotkov višje od cen konvencionalnih, pravi, poleg tega pa povpraševanje po ekološko pridelani hrani raste vsaj v povrtninarstvu, s katerim se ukvarja njihova kmetija. »Že prvo leto, ko smo dobili certifikat, se je povpraševanje po naših pridelkih povečalo za polovico, povečuje pa se še zdaj.
Nobene reklame več ne potrebujemo, saj na domu, na mariborski ekološki tržnici, prek eko košaric in v mariboskih vrtcih prodamo vse, kar pridelamo,« pravi. In zdaj pridelujejo sadike zelenjave in povrtnino v treh rastlinjakih na skupni površini pol hektarja, obdelujejo pa še več kot pet hektarjev lastnih in najetih njiv, na katerih pridelujejo zelenjavo in krmo za drobnico in kokoši, ki so prav tako vključene v ekološko rejo. Subvencije so lahko pomembne le pri velikih pridelovalcih, od katerih pa so nekateri v ekološko pridelavo vključeni prav zaradi subvencij in jih pridelek niti ne zanima, pravi Berden.
