Brez spoštovanja

Ležernost, s kakršno sta vodja italijanske diplomacije in ministrica za okolje v ponedeljek ob obisku v Sloveniji zavrnila pomisleke glede predvidenega plinskega terminala in zmanjševanja financiranja manjšini, je bila očitna. Franco Frattini in Stefania Prestigiacomo, ki sta popoldne prišla na zasedanje koordinacijskega odbora ministrov Slovenije in Italije in po nekaj urah vsak s svojim letalom odšla, sta tako rekoč mimogrede opravila s problemom uplinjevalnika v Žavljah in drastičnega krčenja denarja za slovensko narodno skupnost onkraj meje. Odnos ni presenetljiv. Kaže na kontinuiteto slovensko-italijanskih odnosov, v katerih se eni strani zdi logična postavitev ekološko problematičnega uplinjevalnika tik ob meji in ne vidi problema v nespoštovanju mednarodnopravnih obveznosti glede manjšine, druga stran pa ostaja v defenzivi.

Italija je pri presoji vplivov na okolje natančno upoštevala evropske zakone in mednarodne zahteve in sodi, da je njena dokumentacija načrtovanega plinskega terminala ustrezna, je bila kratka ministrica Prestigiacomo. Rekla je, da so bile vključene tudi pripombe slovenske strani, zato ni nobene potrebe, da bi se uradna Ljubljana obrnila na evropsko sodišče. Povedano je v nasprotju s trditvami okoljskih aktivistov, češ da je Rim pridobil dovoljenje za uplinjevalnik in plinovod v Žavljah na podlagi lažnih podatkov, in z opozorili iz vrst politike o italijanskem neupoštevanju evropskih direktiv pri projektu. Ministričin tukajšnji sogovornik Karl Erjavec je včeraj sicer pripomnil, da Slovenija pač ni enakega mnenja in da tudi potem, ko bo Italija poslala dodatno dokumentacijo, to ne pomeni, da ne bo več imela pripomb. Vztraja pri celoviti presoji vplivov na okolje, tudi z varnostnega vidika.

Toda vtis je, da je stvar izgubljena: Italija na vseh ravneh Sloveniji odkrito kaže, da zanjo niti ni dejavnik, ki bi ga morala upoštevati, morebitna evropska tožba pa ne bo zaustavila gradnje.

Problem plinskega terminala bistveno presega okoljevarstveni vidik - je hkrati politični problem. Govori o tem, kakšna je raven slovensko-italijanskih odnosov. Če bi bili odnosi med sosednjima državama in partnericama v Evropski uniji normalni in spoštljivi, Italija že pred leti ne bi začela priprav na gradnjo plinskih terminalov, ne da bi Slovenijo sploh kaj vprašala. Čeprav interese narekujejo multinacionalke, in ne politika, si je v okoliščinah normalnih odnosov težko predstavljati gradnjo terminala nekaj metrov od meje in brez kooperativnosti slovenske države. Vprašanje, ki s tem ni nepovezano, pa je tudi problematika jedrske elektrarne Krško, na kar sta Slovenijo večkrat spomnili tako Italija kot Avstrija. Tudi včeraj so italijanski novinarji v isti sapi kot o terminalu spraševali o slovenskih načrtih za razširitev JEK. Ko gre za sklicevanje na okoljske vplive, ni mogoče imeti dvojnih meril.

Kar pa zadeva slovensko manjšino, je sramotno že golo dejstvo, da mora Slovenija moledovati in intervenirati na najvišji ravni, da bi dobila tisto, kar ji pripada. Zgodba se ponovi vsako leto in je za Slovenijo ponižujoča. Včerajšnja Frattinijeva obljuba, da bo Italija naredila vse, da bo za prihodnje leto ohranila enake državne prispevke za Slovence v Italiji, kot so letos, sodi v kontekst tega neenakopravnega odnosa, v katerem ni opaziti spoštovanja.

Iz sredine tiskane izdaje Dela