Tiskane izdaje
Brežice – »Ko je v brežiškem sprejemnem centru nastal požar, so nam lahko vlak za begunce odobrili v eni uri,« je izjava frustriranega policista, ki razkriva prepričanje, da bi Ljubljana za zmanjšane kaosa v Posavju lahko naredila več, če bi to le želela.
Kronologija dogodkov potrjuje resničnost njegovih besed. Od prvega prihoda beguncev v Brežice v ponedeljek od 16. uri je bilo v sprejemnem centru s predvideno kapaciteto 450 ljudi, ki naj bi jih v Posavju le popisali in poslali naprej, do požara ves čas najmanj 1300 in največ celo malo več kot 3000 ljudi.
Ko so jih v torek 650 prvič odpeljali na vlak, se je zdelo, da se bodo razmere stabilizirale. A ker nato država ni zagotovila toliko vlakov, kot so jih zahtevali posavski policisti, je v centru trenje med begunci postajalo vedno večje.
»V hrvaškem taboru pred mejo ni večjih nemirov, begunci dobijo toplo pijačo, bivalne razmere so urejene in gredo hitro naprej. Tu pa nastajajo težave, ker jih zadržujejo,« nam je povedal eden izmed televizijskih snemalcev.
»Med 9.40 in 9.50 dopoldne je v sprejemnem centru nastal požar. Uničenih je bilo 27 od skupaj 36 šotorov, poškodovanih ni bilo. Iz mesta, kjer se je ogenj razširil, smo pravočasno evakuirali 300 ljudi (in pravočasno zbudili devet beguncev, op. a.),« je uradno izjavo podal komandir brežiške policijske postaje Sandi Hervol. Le dve uri kasneje so na vlak v Dobovo z avtobusi pričeli voziti vseh 1300 beguncev, center pa so pred prihodom novih pospravili.
Namerni zažig
Iz zelo zanesljivih virov smo neuradno izvedeli, da so begunci šotore, postelje in grelnike zažgali sami. Gorivo iz grelcev so razlili in zanetili temen dim, viden daleč naokoli.
»To je zapor. Smo brez vode in hrane. Tu smo že dve noči,« nam je dejal Ali iz Afganistana, ki je bil del množice 300 ljudi s požigalci. Da vsem besedam beguncev ne gre verjeti, so pričale požgane konzerve.
»Vsak dan beguncem pomaga 250 prostovoljcev in članov ostalih služb,« je dejala Zdenka Močnik, vodja posavske uprave za zaščito in reševanje: »Prostovoljci vse dni delijo hrano in vodo, je pa res, da ob takšnem številu ljudi vsem naenkrat ne moremo pomagati. Ne vemo, kje bomo dobili nove šotore. Grelniki jih ogrejejo v petih minutah. Težko mi je, ker vem, da bodo kmalu v centru novi otroci in koliko prostovoljskih ur je bilo vloženih v ureditev centra.«
A tudi stiske beguncev je treba razumeti, med njimi pa so, tudi po obnašanju, velike razlike, opozarja prevajalec Samir Amarin: »Ti ljudje so pod stresom. Čim prej želijo stran, lačni so. Če bi se mi znašli v njihovi koži, ne bi bilo nič drugače.«
Morda je kdo požig šotorov z vidika varnosti rizične skupine ljudi celo predvidel (gasilci so šotore gasili že v ponedeljek). Vsekakor pa bi, kot nakazuje izjava neimenovanega policista, odgovorni trenja v Posavju z ustreznejšim odzivom vsaj omilili. Dejstvo, da je Ljubljana po številnih zavrnjenih prošnjah iz Posavja po požaru vlak lahko zagotovila skoraj nemudoma, kaže na to, da je v državi še neizkoriščen logistični potencial.
»Država ravna neumno«
Brežiški župan je za Delo že v torek dejal, da naj se država odloči bodisi za koridor bodisi za zaprtje meje. Le v tem primeru bo življenje v brežiški občini spet vzdržno (danes nekateri otroci iz Rigonc niso mogli v šolo, dobovska krajevna skupnost pa je po torkovi namestitvi beguncev v nekdanjo tovarno Beti včeraj izglasovala veto za nov center za begunce): »Sedanji način ravnanja je neumen. Postavite se v vlogo begunca. Hrvati vas z vlakom pripeljejo na postajo Sutla tik ob slovensko-hrvaški meji in vas naženejo na polje. Tam vas nekaj ur zadržuje slovenska policija, nato mimo Dobove tri ure hodite do Brežic. V centru morate ostati en dan, nato pa vas naložijo na avtobus in odpeljejo na vlak nazaj v Dobovo (z vlakom dve minuti stran od postaje Sutla). Nisem sovražno nastrojen do beguncev. Želim si le, da bi lahko v naši občini še naprej normalno živeli in da ne bi trpeli ne begunci ne občani.«
