Tiskane izdaje
Ljubljana – V glavnem mestu si od nedavno začetega projekta brezžičnega omrežja WiFree Ljubljana obetajo od 30 do 50 milijonov evrov prihodkov, drugačno sliko pokritosti z javnim brezžičnim internetnim dostopom pa najdemo po drugih mestnih občinah.
Ko bo brezžično omrežje WiFree Ljubljana povsem dograjeno, nameravajo z brezžičnim signalom in dostopom do spleta pokriti 90 odstotkov širšega mestnega središča, 80 odstotkov naseljenega območja do obvoznice in 40 odstotkov naseljenega območja do meja ljubljanske občine.
Popolnoma drugačno sliko pokritosti z javnim brezžičnim internetnim dostopom najdemo po drugih mestnih občinah. V Murski Soboti in Celju denimo teh dostopov še nimajo. »Pred leti smo vlagali v optično omrežje skoraj do vsakega gospodinjstva v občini, razen v nekaterih primestnih naseljih. O brezžičnem dostopu razmišljamo in iščemo ustrezne lokacije, da bi bila pokritost primerna vsaj v središču mesta,« pravi Vida Lukač iz urada murskosoboškega župana.
Polona Rifelj, na celjski občini vodja oddelka za splošne zadeve, priznava, da »občina ne sodeluje v nobenem takšnem projektu«, kar preseneča, saj je recimo bližnja in veliko manjša občina Šmarje pri Jelšah že pred nekaj leti ob pomoči evropskih sredstev z javnim brezžičnim in brezplačnim internetnim dostopom opremila središča večine svojih zaselkov. V podjetju Elektro Turnšek so nam povedali, da se brezžično internetno omrežje v Celju gradi, po njihovih podatkih je z brezžičnim dostopom do interneta za zdaj pokrito le staro mestno jedro. »Širitev je predvidena, a terminski plan še ni dorečen,« pojasnjuje podjetje Elektro Turnšek.
Splet kot turistična ponudba
Tudi v nekaterih drugih mestnih občinah, kot so Slovenj Gradec, Novo mesto in Kranj, so javni brezžični internetni dostop doslej uredili samo v mestnem jedru, medtem pa v občinah Ptuj, Maribor, Koper in Velenje tovrstno infrastrukturo že prepoznavajo kot sestavni del turistične ponudbe občine, zato so bila tudi njihova vlaganja zadnja leta občutna.
Brezžično povezavo tako najdemo pod Pohorjem, v ptujskih toplicah, na območju Velenjskega jezera in Sončnega parka ter na koprski plaži. Večina mestnih občin je projekt financirala iz lastnega žepa, na Ptuju in v Kopru so pridobili zasebnega partnerja, ki je javne brezžične povezave financiral v celoti, v Velenju pa so edini med mestnimi občinami za naložbo pridobili tudi evropski denar. Večina občin zatrjuje, da bo v prihodnjih letih projekt nadgrajevala in izpopolnjevala.
Edina izjema je slovenjgraška, ki takšnih naložb ne načrtuje, saj je v zadnjem času veliko vlagala v optično omrežje.
Vlaganj skoraj ni več
Sicer pa pokritost z brezžičnim omrežjem wi-fi pri nas po besedah Mitarja Milutinovića, koordinatorja pobude Odprto brezžično omrežje Slovenije (Wlan Slovenija), še ni bila sistematično raziskana. »Vprašanje je, kaj razumemo s pokritostjo z brezžičnimi omrežji wi-fi. Velika večina tovrstnih omrežij namreč ni javnih in le omogočajo njihovim zasebnim uporabnikom enostavnejšo uporabo internetnega priključka.«
»Javne dostopne točke wi-fi največkrat omogočajo gostinci, občine ter druge javne in zasebne organizacije. Na voljo pa so tudi v okviru pobude za gradnjo odprtega brezžičnega omrežja Slovenije, Wlan Slovenija, ki ima že več kot dvesto popolnoma odprtih in brezplačnih dostopnih točk po državi,« poudarja Milutinović. Brezžični wi-fi pomaga tudi pri premoščanju sivih lis, kar prav tako koordinira omenjena pobuda.
»Slovenija je po pokritosti z optičnim in mobilnim omrežjem, predvsem v urbanih okoljih, med najuspešnejšimi državami. Toda vprašanje je, ali bo to lahko ohranila. Vlaganj skoraj ni več, vlada pa tudi nima strategije za razvoj informacijsko-komunikacijske pripravljenosti in primernosti Slovenije za sodobno ekonomijo na podlagi informacijskih tehnologij,« je prepričan sogovornik.
V informacijskem
»Velik problem za digitalno demokracijo v Sloveniji pomeni padec na lestvici elektronske participacije, ki meri kakovost in uporabnost vladnih informacij in spletnih storitev pri vključevanju državljanov v oblikovanje javnih politik. Slovenija je na 72. mestu te lestvice. Ključna razloga za razvojni zaostanek na področju digitalne demokracije sta tehnokratsko razumevanje e-participacije in državljanov kot potrošnikov e-storitev ter pomanjkljiva preglednost vključevanja prek spleta posredovanih mnenj državljanov in civilne družbe v oblikovanje politik.«
