Tiskane izdaje
Brežice – »Ća si dôma, ća nisi v službi?« je Jože v domačem dialektu ogovoril brata Franca. Dalmatinski ća že vsaj štiri stoletja od naselitve Gorjancev s prišleki iz Dalmacije in Bosne domuje v vaseh nad Kostanjevico na Krki. A z mladimi generacijami Čačarji počasi izgubljajo stik s svojo preteklostjo, Slovenija pa heterogenost.
Preden je v kuhinjo Anice Stopar v Črneči vasi, pet minut vožnje nad Kostanjevico na Krki, vstopil njen sin Franc, sta mati in njen drugi sin Jože uporabljala brezhibno pogovorno slovenščino. Namesto besedice ća je bil v rabi kaj, poudarki na besedah so bili skladni s slovničnimi pravili slovenščine, in ne srbohrvaščine – pri besedici »doma« iz stavka v uvodu, recimo, na črki a, ne na o. Toda bežna opazka brata bratu je razgalila drugačen, za večji del Slovenije povsem netipičen pogovorni jezik, ki se je oblikoval v stoletjih od turških vpadov in prihoda Uskokov na Gorjance.
Mehki ć, ki mu dodaš glas črke h, je, kot je dejal Jože, morda najustreznejši oris najprepoznavnejše jezikovne posebnosti njegove Črneče vasi in bližnjega Oštrca ter manjših zaselkov Vrbje, Vrtača, Črešnjevec pri Oštrcu, Frluga, Prušnja vas, Brezje v Podbočju, Gradec in Planina. V omenjenih slovenskih vaseh visoko nad Krško-Brežiškim poljem, ki so jih za potrebe varovanja dežele Kranjske pred turškimi vpadi s prišleki iz južnejših krajev naselili verjetno v 17. stoletju, živi približno 460 ljudi.
»Doma se z ženo – rodila sva se v isti vasi, kjer je veliko sorodstvenih vezi – pogovarjava v našem dialektu. Z otroki pa sva govorila v slovenščini,« pravi Jože: »Niti sam ne vem, zakaj. Morda zato, da ne bi imeli težav, kot smo jih imeli mi med šolanjem v Kostanjevici na Krki. Zdaj mi je žal. Moji otroci namreč razumejo vse naše besede, znajo govoriti naše narečje, a pravega naglasa ne bodo imeli nikoli.«
Čapar – in pele so pesti
»Kot otroci smo bili v šoli v Kostanjevici na Krki vedno manj vredni,« se spominja danes 58-letni Franc Klemenčič, čigar mama Marija živi v eni še redkih tradicionalnih lesenih hiš v Črneči vasi. Večina jih je pogorela med bombardiranjem italijanske vojske med drugo svetovno vojno: »Če si v šoli vedel enako kot drugi in si povedal enako, si dobil nižjo oceno. Danes ni več takšne razlike.«
Podobno so med mladimi večinoma izginile žaljivke. Pred desetletji so ljudje doma pod Gorjanci drugače govoreče iz više ležečih vasi naslavljali z besedico čaparji, sopomenko za tatove.
»Prej, če je kdo rekel čapar – pok. Eden je takoj tekel za njim,« se obdobja, ko so pele pesti, spominja Jože: »Danes sem pa kar ponosen, če mi kdo reče čapar.«
Nelagodje iz mladosti, ki je eden od vzrokov, da mnogi mladi iz Čačarije ne bodo nikoli zares ponotranjili avtohtonega naglasa, v slovenskih Gorjancih živi že vsaj štiri stoletja. Drugi vzrok trganja stika mladih s preteklostjo so mešane poroke, ki so od šestdesetih let prejšnjega stoletja govorico za štirimi stenami počasi začele preklapljati na pogovorno slovenščino. V zadnjih letih ima pomembno vlogo tudi sodoben način življenja, ko mlade bolj kot meje lastnih vasi izoblikujejo poenoteni vzorci obnašanja globalne vasi.
Ti nisi Slovenec
Ob vprašanju o narodnostni pripadnosti Čačarjev Jože pove zanimivo zgodbo: »Kot jamar se udeležujem odprav po Balkanu. Nekoč smo bili v Bosni in so mi domačini dejali, da po fizionomiji in naglasu nisem Slovenec. Dejal sem jim, da sem, da je moje ime Jože Stopar. A so mi odvrnili, da nisem Stopar, temveč Stupar in da v BiH obstaja vas Stupari.«
»Pogosti priimki v naši in okoliških vaseh so Žulič, Sintič, Kučič ...« ga dopolni mama Anica: »Ti priimki so ostali, ker so se ljudje stoletja poročali preko plotov, s sovaščani.«
Če v nekaterih krajih domačini pravijo, da so potomci piratov iz Senja, zgodovinske knjige te možnosti ne zavračajo. Medtem ko so se Uskoki nad Kostanjevico na Krki – natančneje na območje danes hrvaškega Žumberaka – začeli priseljevati po letu 1530, so Habsburžani po uskoški vojni in ob podpisu mirovnega sporazuma z Beneško republiko leta 1617 gusarje iz okolice Senja razselili tudi po Gorjancih.
A dejstvo je, kot so dejali vsi naši sogovorniki, da zanesljivih podatkov o izvoru Čačarjev ni. Ne nazadnje med domačini še vedno ni društva, ki bi proučevalo zgodovino ali skrbelo za ohranjanje kulturne dediščine.
»Lepo bi bilo vedeti več o preteklosti. Verjetno bi v cerkvah našli največ virov,« pravi Jože, ki je del vpogleda v življenja prednikov dobil v knjigah: »V dolinah je bilo v 15. in 16. stoletju veliko graščin, Gorjanci so bili neposeljeni. Gospoda je zato dala zemljo na obronkih Gorjancev vse do Metlike priseljencem, da so jih ti varovali med turškimi vpadi. Ni šlo toliko za vojskovanje kot za obveščanje o nevarnosti. Tudi stolp, ki se je ohranil v Črneči vasi, naj bi bil temu namenjen. Ko graščaki priseljencev niso več potrebovali, so nanje pozabili. Tem ni preostalo drugega, kot da so ropali kašče s hrano, zato so jih v Kostanjevici na Krki poimenovali Uskoki.«
Neraziskana mini kultura
»Območje bi bilo nujno treba zelo podrobno terensko raziskati. Dialekt, izvor teh ljudi, od kod so selitve potekale, v čem se razlikujejo od ljudi na drugi strani meje, s čim so se preživljali (prekupčevanje živine, prodaja drv in vina, lovljenje povhov, se spominja Jože) – s tem se ni še nihče v celoti in temeljito ukvarjal,« pravi etnologinja Jana Milovanović, ki se je v Kostanjevico na Krki priselila iz Ljubljane in po majhni terenski raziskavi leta 2011 uredila turistično uskoško pot.
Medtem ko v hrvaški vasi Sošice deluje etnografski muzej, je v posavskih muzejih zapisov o Čačariji malo, predstavljeni so le posamezni fragmenti, recimo vraževerje. Celovitejši pogled bo ponudil slovensko-hrvaški projekt, ki naj bi ga začeli izvajati leta 2017, pravi direktorica Posavskega muzeja Alenka Černelič Krošelj: »Mi smo na razpisu za evropska sredstva ravnokar prijavili projekt za raziskavo in razstavo Žumberak-Gorjanci. Vrh Gorjancev je bil močna meja, zato so se slovenski Gorjanci razvijali malce drugače kot Žumberak.«
»Slovenski etnografski muzej je v petdesetih letih prejšnjega stoletja sistematično popisoval vse, čemur je grozilo izumrtje, tudi Čačarje. Iz tistega obdobja obstaja veliko fotografij in zapisov,« pravi Milovanovićeva: »To ni edini delček Slovenije, ki je v strokovnih krogih zanemarjen. Ko se tvori nacionalna zgodovina, si država prizadeva, da smo si vsi čim bolj podobni. V majhnem prostoru, ki je na prvi pogled zelo homogen, kot je, recimo, Slovenija, obstaja pravi mozaik mini kultur. Samo opaziti jih moraš. Ti uskoški valovi niso bili omejeni le na mejnem območju Gorjancev. Značilni so tudi za Kras, Goriška brda.«
Županovi zgradili cerkev
»Ća se ćemo mi za pominat?« nas povpraša Franc Klemenčič: »Ko greš na morje, bi se lahko marsikje pogovarjal po naše. Predvsem niže doli, recimo na Dugem otoku in Pagu. Pri nas v Črneči vasi pravimo hiža, v vaseh Vrbje in Vrtača iža, na Oštrcu pa hiša. V vsaki izmed teh vasi govorimo precej različno, a v vseh uporabljamo ća.«
Tudi v Frlugi, od koder izvira sedanji kostanjeviški župan Ladko Petretič: »Izhajamo iz okolice Senja. Moji predniki so v Frlugi naredili cerkev leta 1664. To razkrivajo inicialke Petretič, vklesane v kamen na cerkvi.«
Čačarji so večinoma rimskokatoliške veroizpovedi. Vlahi, kot pravijo Čačarji Uskokom na hrvaški strani meje, grkokatoliške, v Beli krajini stoji tudi pravoslavna cerkev.
»Priimek Petretič je prisoten tudi na hrvaški strani Gorjancev. Verjetno so se iz tistih vasi ljudje naselili v slovenske. To bi bilo treba raziskati, a sam osebno za to nisem imel časa,« razmišlja župan.
Lani in letos so v Črneči vasi zaustavili propadanje uskoškega stražnega stolpa. Ob strehi so obnovili tudi temelje in s škarpami utrdili pobočje: »To je še edini tovrstni v Sloveniji stoječi stolp. Prihodnje leto bi objekt radi namenili za turistično dejavnost. Odstranili bomo najbližjo hiško in uredili majhen park ter parkirišče za avtobus. V stolpu bomo postavili mini muzej s slikami ali oblekami. Na vrhu bo teleskop, skozi katerega bo mogoče opazovati tudi Triglav. Za obnovo smo se odločili, ker ima stolp pomembno zgodovinsko vrednost.«
