Carpe diem: O tem, da drevesa zdravijo in o vprašanju, ali so ljudje dobri ali slabi

Vladimir Dimić je na Hrvaškem znan kot mož, ki sadi drevesa. V Zagrebu jih je »ilegalno« posadil že za cel gozd. Zorana Baković se je pogovarjala z njim o tem njegovem zelenem poslanstvu in skupaj sta posadila drevo. Vladimir vsako sadiko zaliva ob zori in zvečer, vse dokler se ta ne osamosvoji. Ko postane pravo drevo, ga obiskuje in včasih objame. Malo se pogovorita, kajti drevo je most med zemljo in nebom in ve marsikaj, o čemer se človeku še sanja ne.



Stopamo po vlažni zemlji. Vladimir je že izkopal luknjo, v katero bo posadil drevo, ki čudovito cveti. Za Uroša in zame, za Delo. »Veste, jaz sem umetnik. Nekakšen kipar,« pravi, medtem ko prinaša sadiko, lopato in kanister z vodo. »Zame je vsako drevo živo bitje, živa skulptura, ki jo opazujem, kako raste, in jo občudujem, natanko tako, kot umetnik občuduje svoje delo in ga spremlja, kako postaja samostojno in začenja pripadati človeštvu.«

»Nič rad se ne fotografiram,« mimogrede navrže Urošu, pa vendar se z vsem strinja. »Prav, postavil se bom tako, kot boste želeli!« Medtem ko Uroš od daleč izbira najboljši kot, Vladimir mrmra, kako ga od junija naprej oblegajo novinarji, kot da bi bil kar malce v šoku zaradi nepričakovane popularnosti. »Vendar privolim v intervjuje, a samo zato, da potem nekdo, ki vse to prebere, reče: 'Poglej no, saj to lahko počnem tudi jaz, saj to ni kakšna posebna stvar.' Srečen bom, če bo vsaj en človek, ki bo prebral vaš članek, posadil drevo v Ljubljani. Pa saj ni nujno, da v Ljubljani, naj ga posadi tam, kjer živi.«