Tiskane izdaje
Sodniki namreč niso (le) javni uslužbenci, temveč so funkcionarji države. In tu je prvi problem. Ne gre le za odločitev ustavnega sodišča, na katero se sklicuje vlada, gre za več kakor to: za ustavno neodvisnost sodstva, ki je utemeljena v samem bistvu demokracije, v delitvi vej oblasti. Tretji veji oblasti ni dovoljeno izvajati določene politike, to je naloga vlade. Potrebuje pa lastni prostor delovanja, ki je zamejen z ustavo in zakoni. Je enakovredna drugima dvema vejama oblasti, ne le po funkcionalnosti, ampak tudi funkcionarsko. Država je legitimna le, če dosledno upošteva to enakopravnost in delitev vej oblasti, to pa pomeni, da se mora tudi plačilno gibati v enakopravnih in primerljivih okvirih. Če bi torej nekdo sprožil referendum o plačah na tej ravni in če velja, da v proračunu ni denarja zanje, bi se referendumsko vprašanje moralo glasiti takole: Ali ste za to, da se poslanske (ministrske itn.) plače znižajo na raven sodniških? Tu nastane drugi problem.
Kakor je za Delo včeraj povedal ustavni pravnik Igor Kaučič, sodniške, poslanske plače, skratka področje finančnih zakonov (tudi mednarodnih pogodb) v urejenih demokracijah niso predmet referendumov. Tovrstni populizem je bolj izraz politične krize in nima veliko skupnega z vladavino ljudstva. Gre namreč za temelje države, to sta vedela že Montesquieu in Locke, kajti predstavniška demokracija je prav v tem, da o čisto vsem neposredno ne odloča ljudstvo. Za to so volitve in sistem odgovornosti ter nadzora.
In tu je tretji problem. Politična predpostavka predlagateljev referenduma je, da so sodniki slabi, da ne delajo dovolj in da so podvrženi takšnim in drugačnim, tudi političnim lobijem. To je zelo nevarna teza in pred kratkim smo postavili retorično vprašanje, zakaj politiki, ki to trdijo, prednjačijo v tožbah bodisi kazenske bodisi odškodninske narave. Če bi bila vsebina očitka utemeljena, bi bil zakonodajalec (parlament) dolžan zaostriti problem prav v državnem zboru in sprožiti postopke, da bi se takšno protiustavno stanje v sodstvu odpravilo. To mu verjetno ne bi uspelo z verigo referendumov, temveč s sistemskim nadzorom (in zaostritvijo odgovornosti) na eni strani, na drugi pa s plačnim sistemom, ki bi sodnikom omogočal digniteto državnega funkcionarja. Država, ki namreč ne daje cene sodnikom, zbija ceno sami sebi.
Čas, čeprav sredi krize, je torej za natančnost. Damoklejev meč odgovornosti za državo namreč ne visi le nad pogajalci za višje plače v javnem sektorju in nad sodniki, temveč tudi nad predstavniki drugih dveh vej oblasti. Tudi nad moralnimi avtoritetami te države.
Iz sredine tiskane izdaje Dela
