Čas skrajnosti

Lokalne volitve naj bi bile manj pomembne od državnozborskih. Če bi sklepali že po aferaškem vzdušju, potem ni povsem tako. Res je, ne moremo jih brez močnega oklepaja vzeti za merilo, kaj bi se lahko zgodilo na parlamentarnih. Še posebej zato, ker so te šele čez dve leti. Za določanje razmerja politične moči na ravni države pa so gotovo zelo pomembne. Celo tako zelo, da se nam izpred oči – tudi po zaslugi medijev – izmika vloga lokalnih volitev pri vzpostavitvi lokalne samouprave kot dela demokratične ureditve.


Raziskovalci javnega mnenja so predvsem v napovedih o podpori posameznim listam previdni, saj je še veliko volivcev neopredeljenih, težava pa je tudi v ugibanju, kdo bodo tisti, ki se na volitve ne bodo odpravili. Pred štirimi leti, ko so bile hkrati tudi predsedniške volitve, se jih je udeležilo skoraj 72 odstotkov volivcev, kar je bilo celo več kot dve leti prej na državnozborskih. Nedvomno bi morebitna takšna razmeroma visoka udeležba čez dober teden pokazala, da je lokalni samoupravi podeljena domovinska pravica. Vsem kritikam drobljenja Slovenije navkljub.


In na kakšna (nova) razmerja med političnimi strankami in tabori kaže Delova raziskava volilnega utripa v mestnih občinah? Če so izidi verodostojni, lahko liberalna demokracija, poraženka državnozborskih volitev, vsaj v mestnih občinah pričakuje največ svetnikov, kar bi ji povrnilo nekaj načete samozavesti in še utrdilo njeno trdo opozicijsko držo. Sledijo ji tudi Pahorjevi socialni demokrati. SDS je naredila korak naprej, vendar ji vladni partnerici Nova Slovenija in ljudska stranka – razen v Celju, kjer SLS očitno vleče Bojan Šrot – nista v veliko pomoč.


Če izvzamemo Koper, kjer je lista Koper je naš več kot zdesetkala stranke, so te v drugih mestnih občinah ohranile prednost pred nestrankarskimi listami. Lista Zorana Jankovića, kot kaže, po Popovičevem vzoru ne bo razbila strankarske arene v Ljubljani. O nestrankarstvu pa je svoje pred osmimi desetletji povedal že eden prvih proučevalcev strank Albin Ogris: »Kdor ima program, ki se v čemerkoli, magari le po zahtevi nadstrankarstva, razlikuje od programa drugih, ta je eo ipso že strankar ...«