Čas veselja, čas treznosti

Ob koncu leta 2006 Slovenci nazdravljajo evru. Veselijo se, da bo evropska valuta postala tudi njihova nacionalna valuta.

Objavljeno
29. december 2006 22.05
Stojan Žitko, urednik zunanjepolitične redakcije Dela
Kakor koli gledamo, leto se je obrnilo tako, kot so si mnogi želeli, pri nas in drugod. Pri nas nazdravljamo slovenskemu evru; dobro desetletje, odkar so zazveneli prvi kovanci, predvsem evropska valuta, bo zdaj tudi naša. Ko so jo pred dvema desetletjema dokončno sprejeli in se zanjo odločili na vrhu Unije v Madridu, je to bil majhen dogodek za Slovenijo, zagotovo pa veliko večji za tedanjo Unijo, smo ugotavljali takratni poročevalci.

In prav tako kot je bilo tedaj po svetu glede tega veliko dvomljivcev, češ da novi denarni enoti ne bo uspelo v tekmi z marko, kaj šele z dolarjem, tudi v Sloveniji ni bilo malo takih, ki tej novosti prav tako niso zaupali. Tudi med uveljavljenimi ekonomisti, le da so sčasoma utihnili.

Nekoliko naprej od Slovenije, v Romuniji in Bolgariji, te dni prav tako preživljajo svoj evforične trenutke, saj se bodo na novega leta dan dokončno vključili v Evropsko unijo. Tudi tam je bilo veliko takih, ki bi jim po naše rekli evrorealisti, torej takšnih, ki opozarjajo, da se v Uniji ne cedita samo med in mleko, temveč je tudi v njej precej grenčice. Nobena stvar ni popolna, združba skoraj tridesetih držav zelo pestrih nravi še toliko manj. A zdaj vendarle tudi tam prevladuje veselje.

V človeški naravi sta tako veselje kot nezaupanje, le da je veselje bolj povezano z iskanjem kot s tistim bo že kako tudi brez nas, ki druži nezaupljive in nesamozavestne. Toda kdo bi lahko preprostemu človeku iz Romunije ali Bolgarije zameril, če od nove evropske družbe pričakuje predvsem korist, če pa je doma ne najde prav veliko. A tudi tam je doma zdravi dvom, ki pogosto sploh ni zaviralni dejavnik. Ker pač zbuja nove in nove premisleke tudi o stvareh, za katere je bilo videti, kot da o njih ni več treba razmišljati.

S povsem enakim veseljem in nezaupanjem se torej srečujemo doma ali na tujem in s tem ni nič narobe. Toda tako v Sloveniji kot kje v Romuniji ali Bolgariji je tudi ob takšnih slovesnih priložnostih čas za ugotovitev, da ciljev nikoli niso dosegle samo zadnje ministrske ekipe. Če se zanje ne bi odločili tudi ljudje, veseljaki in nezaupljivci, jih pa zagotovo niti ne bi bilo mogoče uresničiti.