Čas za sporazum

V soboto sta v istem zalivu trčila dva zelo različna in nasprotujoča si svetova. Več kot 30 ekip športnih ribičev trnkarjev iz petih držav je na prijateljskem tekmovanju za pokal piranske Oradele namakalo trnke in uživalo v kakih 15 čolničkih.

Objavljeno
09. november 2009 20.58
Boris Šuligoj
Boris Šuligoj
V soboto sta v istem zalivu trčila dva zelo različna in nasprotujoča si svetova. Več kot 30 ekip športnih ribičev trnkarjev iz petih držav je na prijateljskem tekmovanju za pokal piranske Oradele namakalo trnke in uživalo v kakih 15 čolničkih. Nenadoma pa je mednje kakor vihar udaril militantno razpoložen konvoj hujskačev in razbijačev. Branka Šeparović, hrvaška novinarka, ki je v posmeh hrvaškemu novinarskemu cehu vodila razbijaško akcijo, je zabrusila udeležencem športnih ribičev, da lovijo v njenem morju. Pa ji hrvaški športni ribič iz Umaga, ki je tekmoval z drugimi na slovenskih čolnih in mu je bilo najbrž nerodno za operetno militantno demonstracijo, ni ostal dolžan: »Če je to morje tvoje, je tudi moje.« Drugi ribiči pa v smeh. Šale Šeparovićeva seveda ni razumela, ker ni vedela, da ji je besede vrnil nekdo iz Umaga, ki je prišel v isti zaliv s povsem drugimi, prijateljskimi nameni.

Dobro je, da so trnkarji v Sloveniji zadevo obrnili na smeh. In da so piranski ribiči načrtno ostali na kopnem, ker so se odločili, da ne bodo nasedli provokaciji. Morda se komu zdi dobro, da so se Hrvati s svojo militantno držo tako osmešili tik pred piransko obalo. V resnici pa nas lahko skrbi. Približno štiri leta v Piranskem zalivu ni bilo incidentov. Izginili so tako rekoč čez noč. Ljudje niti ne vedo več, zakaj jih nenadoma ni bilo več. Delček zaslug za to ima morda tudi poslanec Tone Rop, ki je javnosti razgalil, da obstajajo prisluhi o dogovorih o incidentih. Pozornim opazovalcem niso potrebni prisluhi. Od daleč je bilo jasno, da so bili incidenti naročeni, da so prihajali venomer iz istega »laboratorija« in vedno z istim ciljem. Laboratorij so po štirih letih ponovno usposobili. Leta 2001 so hrvaški ribiči minirali sporazum Drnovšek-Račan in malo pozneje še sporazum o obmejnem prometu in sodelovanju. Zdaj očitno nekomu ne ustreza podpisani sporazum Kosor-Pahor. Si mislite, kakšen fiasko bi bil za vse predhodne hrvaške (in slovenske) politike, če bi ravno Kosorjevi in Pahorju uspel dogovor vsaj o arbitraži? Hrvati so zmeraj izzivali Slovence, da si ne upajo na arbitražo. Zdaj, ko so Slovenci podpisali, jim pa spet ni prav.

Na obeh straneh imamo dovolj nasprotnikov arbitražnemu sporazumu. Menda zato, ker v njem ni prave rešitve. Kakšna artbitraža pa bi to bila, če bi že v sporazumu o arbitraži zakoličili mejo na morju. Če bi bila meja določena v arbitražnem sporazumu, potem arbitraže ne bi potrebovali. Vsaj 18 let se državnikom ni uspelo dogovoriti. Niti posrednikom niso zaupali. Zdaj ne zaupajo arbitraži.

Zakaj? Ker je na »balkanskem sodišču« zmeraj tako, da te sodišče za nekaj prikrajša. Kakšna je naslednja ali boljša možnost? upravičeno sprašuje Borut Pahor, ko je s Kosorjevo prišel približno tako daleč kot Drnovšek in Račan. Naslednja možnost je, da slovenski ribiči organizirajo konvoj in se odpravijo z zastavami, harmonikami, bengalskim ognjem ... do Vrsarja. Mislite, da bi pripluli do cilja?

Kdo še verjame pravljicam, da so se umaški ribiči - pod vodstvom zagrebške novinarke - spontano odpravili v Piranski zaliv in medtem povsem po naključju pobrali še Vukovarčane, protizakonito streljali z raketami in kurili bengalke? Če tokrat ne bosta prevladala razum in trezen duh, če tokrat ne bo zmagal argument poštenega, evropskega sobivanja, potem dogovora dolgo ne bo. Pozornost in moč bodo posvečali zalivu, namišljeni pravičnosti, ljudi pa prepuščali usodi in vse slabšemu življenju. So si tisti, ki so z zastavami za pol ure okupirali Piranski zaliv, res želeli tega?

Več v torkovi tiskani izdaji Dela