Čaščenje laži

Poslanec SDS Branko Grims pred referendumom o RTVS 2005: »Slovenija je dobila najboljši zakon, saj so ga pisali odlični tuji in domači strokovnjaki.« Branko Grims 2006: »Jaz sem bil avtor zakona o RTVS v celoti, s tiskovnimi napakami vred.« Omenjeni izjavi sta primer, ko se politiki odločijo, da je njihov življenjski moto Cilj posvečuje sredstvo. Pomeni, da naj bi bilo za obrambo položaja in privilegijev v politiki dovoljeno vse, od laži prek podtikanj do polresnic, ki so velikokrat celo hujše kot laži.

Celotno prostodušno priznanje namerne laži Branka Grimsa, ki se zaveda nedotakljivosti oblastnika, konec leta 2006 se glasi: »Jaz sem bil avtor zakona o RTVS v celoti, tisto, kar se zdaj napleta, da ga je napisal Klemen Jaklič in podobno, so čiste oslarije. Celotno besedilo zakona, od prve do zadnje besede, je bilo napisano z moje strani, s tiskovnimi napakami vred.« Na zahtevo 31 poslancev LDS in SD je na referendumu o zakonu o RTVS glasovalo 30 odstotkov volivcev, Grimsov zakon je zmagal za las, z dobrimi 50 odstotki podpore.

Grims je imel vzornika v svojem strankarskem šefu. Znan je škandal zaradi nastopa Janeza Janše ob 15-letnici samostojne Slovenije na Trgu republike s plonkanjem nekdanjega britanskega premiera Tonyja Blaira iz leta 1997: »Nikoli ne bomo največji, nikoli ne bomo najmočnejši. Lahko pa smo najboljši.« Trditev, da ni bilo povzeto po Blairu, ampak da je Blair plonkal nekdanjega češkega predsednika Masaryka, enako kot Janša (ta ni bil pripravljen vrniti nagrade za bob leta v Večeru za svoj plagiat, je pa osramotil časnikovo dolgoletno akcijo in spravil v nevarnost njeno verodostojnost), je znani publicist Vlado Miheljak, ki je proučil Masarykov spis, komentiral tako: »Janša se je zgledoval pri Masaryku, prepisoval pa je od Blaira.«

Primer podtikanja iz tega tedna: Andrej Bajuk, predsednik NSi in polletni predsednik Bajukove/Janševe vlade leta 2000, je v ponedeljek, potem ko je izvedel za ustanovitev nove Krščanskodemokratske stranke (zgodila se je v Slomškovi dvorani v Mariboru), takoj videl zaroto. Za njo seveda, trdi Bajuk (k osamosvojitvi Slovenije je prispeval čisto ničlo), stoji nekdanji predsednik Milan Kučan (med tremi najzaslužnejšimi za slovensko samostojnost), saj se je že leta 1999 (?) ogreval za žlahtno konservativno stranko, po devetih letih pa naj bi pripomogel k uresničitvi te svoje zamisli. Preplah v NSi, saj bi ji nova KDS morda onemogočila vnovični vstop v parlament, je šel tako daleč, da je vodilno žensko udje v NSi, ki nima zgodovinskega spomina, na čelu z evropsko poslanko Ljudmilo Novak, očitalo KDS smrtni greh, češ da so »v vodstvu nove stranke nekdanji člani komunistične partije«. Pri tem so novoslovenke pozabile, da so s tem prizadele tudi svojega koalicijskega šefa, ki je bil znan kot goreč in obetaven član zveze komunistov.

Še ena laž, morda prej namerna kot iz nevednosti - izjava poslanca SDS Franca Pukšiča 24. junija 2008: »Švica je ena od tistih demokratičnih držav, kjer se odločitve sprejemajo tudi z manjšim številom referendumskih glasov, kot jih je bilo pri nas na referendumu o pokrajinah.« Udeležba je bila namreč dobrih 10 odstotkov. Resnica: od ustanovitve Švice leta 1848 so tam izvedli 549 referendumov, le osemkrat je bila udeležba nižja od 30 odstotkov in nikoli nižja od 25 odstotkov, najnižja je bila leta 1972 (26,71 odstotka), povprečna udeležba je 47 odstotkov. Švicarski poslanec Andreas Gross je za Delo 16. julija izjavil: »Pred 90 leti se je udeležba na švicarskih referendumih vselej vrtela med 70 do 80 odstotki, potem so se številke nižale, pred 20 leti se je negativni trend ustavil, od takrat je bila povprečna udeležba okrog 42 odstotkov in se zadnja leta približuje meji 50 odstotkov.« Menil je tudi, da je 10-odstotna udeležba zanesljiv dokaz, da nekaj ni v redu. Toda problem ni pri volivcih, ampak vselej izključno pri politikih in v političnem sistemu.