Tiskane izdaje
Ljubljana - Prvi dobitnik zlate olimpijske kolajne v atletiki Primož Kozmus se bo poslej lahko pohvalil tudi kot prvi športnik s priznanjem Delove osebnosti leta. »Nisem pričakoval, da bom na vrhu skupine tako izjemnih nominirancev, zato mi priznanje toliko več pomeni. Očitno sem imel srečo, da je bilo glasovanje pred razglasitvijo športnika leta, ko sem spet javno ponovil zahteve po ureditvi statusa vrhunskih športnikov. Zapisi na forumih so namreč pokazali, da so mi ljudje to zamerili, zato morda pozneje ne bi več glasovali zame,« se je pošalil brežiški metalec kladiva, ko je prejel priznanje iz rok odgovornega urednika Dela Darijana Koširja.
Izrečene besede so bile povsem v njegovem slogu: napel je lok in izstrelil puščico v sredino. Takšen je namreč njegov značaj; ne mara slepomišiti, se smukati kot mačka okrog vrele kaše, ko želi nekaj povedati, je neposreden. Misel po najkrajši poti spelje iz možganov do jezika. »Nisem diplomat, ne znam leporečiti, sem človek dejanj, zato lahko moje besede včasih izpadejo nerodno,« se Kozmus zaveda, da je njegova podoba sicer simpatična, medtem ko je druga plat medalje lahko neprijetna. A če se mu je nepopustljiv značaj povrnil s kritiko, češ da želi preveč, ko zahteva ovrednotenje olimpijske kolajne z rento, mu je prav ta trma prej prinesla kolajno.
Dolga pot k vrhu
Ko je kot najstnik izbral kladivo, se je treningu popolnoma predal, odrekanja in trdo delo pa je laže prenašal, ker je imel v glavi vizijo, za katero se mu je zdelo vredno garati. Pot k vrhu se je vzpenjala počasi: pionirskim in mladinskim rekordom na domačih tleh in napredovanju članskih dosežkov po nekaj metrov na leto so sledile prve olimpijske igre v Sydneyju, ki so se končale z dragoceno izkušnjo, a z zadnjim mestom. Štiri leta pozneje je v Atenah okusil finale in se začel prebijati iz anonimnosti na svetovni sceni. Prepoznavnost med elito se je zaradi dolgega okrevanja po poškodbi zamaknila, vendar medtem ni izgubil cilja izpred oči, zato je bila vrnitev na metališče prepričljiva. Kolikokrat je med »bolniško« stisnil zobe in treniral ter koliko potenciala se je skrivalo v njegovih mišicah, je natančno pokazalo že prvo tekmovalno leto po okrevanju, ko je na tri četrt pripravljen nizal spoštljive dosežke čez 70 metrov. Verjel je vase in brez sramu napovedal, da bodo pravi izidi sledili naslednje leto. Ni govoril v prazno in zadnji dve leti je postal eden vrhunskih metalcev kladiva na svetu, član elitne združbe, ki zmore izide čez 80 metrov. Vrhunskost je leta 2007 potrdil s srebrno kolajno na SP v Osaki in lani z olimpijskim zlatom v Pekingu.
»Za olimpijsko kolajno delaš desetletje in več, zanjo moraš postaviti na kocko skoraj vse. Zraven je še veliko tveganja, saj ti ves trud lahko v trenutku izniči težja poškodba,« so Kozmusa naučile izkušnje. Nagrada za nepopustljivo vztrajnost je bila velika - zavest, da je na dan finala prikoval pred televizijske zaslone skoraj vso Slovenijo in prenekateremu zvabil solze sreče v oči, se Brežičan zaveda, da se dosežka ne da ovrednotiti z denarjem. Postal je nacionalni junak, sleherni mu je želel stisniti roko. »Ko sem se vrnil iz Kitajske, sem šele dojel, kakšen vtis je naredilo olimpijsko zlato doma. Sproščeno sem si privoščil slavje in nisem zavračal vabil na sprejeme. Užival sem,« je odkrito priznal Kozmus, ki je potem kot strela z jasnega udaril z zahtevami po pokojninah za vrhunske športnike, ko se jim izteče tekmovalna kariera.
Dosežki morajo biti ovrednoteni
»Za vrhunske dosežke je potrebna vrhunska podpora. Sistem mora biti jasno postavljen, da vidiš dno in vrh hkrati, da veš, kaj lahko pričakuješ, da imaš zagotovljeno vsaj minimalno varnost. Morebitni dosežki morajo biti ovrednoteni. Od besed, s katerimi so vsi radodarni, in od fotografiranja, ko se veljaki tiščijo v kader, nimaš nič, kajti ko se kaj zalomi, ostaneš sam, nisi več zanimiv,« se je navideznega boja z mlini na veter lotil Kozmus. »Prej sem z drugimi športniki pritiskal na olimpijski komite, pogovarjali smo se s predsednikom Kocijančičem, a je ostalo le pri lepih besedah, zgodilo pa se ni nič. Zato sem se odločil, da problem predstavim javnosti,« je sit obljub Kozmus prišel z besedo na dan.
Športniki so mu prikimavali, funkcionarji so po začetni osuplosti zajeli sapo in mirili strasti z novimi obljubami. Po nekaj mesecih je Kozmusu kot človeku dejanj potrpežljivost pošla in ob razglasitvi športnika leta je napovedal, da bo kariero končal, če se ne bo nekaj premaknilo. Izjava je izzvenela z nekaj priokusa po izsiljevanju, zato je njegova priljubljenost upadla.
A se Brežičan ni ustavil. »Vztrajam, navsezadnje se ne borim zase, ampak za šport. Imam odlične pokrovitelje, zato mi ni hudega in se lahko izpostavim. Če bi, denimo, dobil rento, bi jo prepustil komu drugemu, ki je je bolj potreben. A gre za princip,« ima Kozmus jasno začrtan cilj. »Nisem več vreden kot povprečen delavec, a imam z doseženim večje zasluge. Gre za dojemanje presežkov, gre za spoštovanje. Lahko mečem kladivo čez 60 metrov, a to ni isto, kot če leti čez 80, treba je dojeti razliko. Želim si, da se športniki vsaj približno izenačimo s kulturniki, ki so si status že uredili,« je filozofijo boja za status vrhunskih športnikov strnil Kozmus.
Iz torkovega tiskanega Dela
Kratke predstavitve vseh kandidatov:
Primož Kozmus, športnik, dobitnik zlatega olimpijskega odličja
Slovenski nebeški metalec Primož Kozmus je sredi avgusta v Pekingu uresničil veliki sen našega vrhunskega športa: osvojil je zlato kolajno v eni najprestižnejših olimpijskih panog. V neponovljivi predstavi je njegovo kladivo šestkrat poletelo več kot 80 metrov, zmagoviti met je bil dolg 82,02 metra. Osemindvajsetletni Brežičan je z zmagovitim projektom svetu predstavil pojem slovenske športne odličnosti, odobravanje naše športne sfere je požel tudi z bojem za ustrezen status vrhunskih športnikov.
Borut Pahor s Primožem Kozmusom:
Predstavitev nominirancev:
Nataša Pirc Musar, informacijska pooblaščenka
Letos se je kar nekajkrat postavila v bran pravicam do zasebnosti: nekdanjemu zunanjemu ministru Dimitriju Ruplu in generalnemu sekretarju ministrstva Igorju Jukiču je izrekla globo, vsakemu 1660 evrov, zaradi brskanja ministrstva po spisku klicev zaposlenih. Ministrstvoma za javno upravo in notranje zadeve je stopila nasproti s pomisleki zaradi uvedbe združene osebne in zdravstvene izkaznice. Pri rutinskem preverjanju baz podatkov državnih institucij je ugotovila, da so nekateri zaposleni v davčni upravi gledali podatke, ki jih niso potrebovali za opravljanje dela. Velik odziv je imel njen spor z varuhom konkurence Janijem Soršakom, ki mu je naložila zapečatenje pri trgovcih zaseženih dokumentov; ti so bili podlaga za presojanje suma usklajenega delovanja.
Polona Samec, ljubiteljica živali
Polona Samec vodi zavetišče za živali v Horjulu. Po mnenju številnih ljubiteljev živali je njeno zavetišče eno najbolj kakovostnih v Sloveniji, vsekakor deluje v skladu z najvišjimi etičnimi načeli. Doslej niso zavrnili še nobene živali; zdaj imajo 40 psov in 47 mačk. Polona Samec velja za požrtvovalno borko za živalske pravice, v njenem zavetišču najdejo azil tudi poškodovane, hudo bolne ali mučene živali, ki drugje nimajo več možnosti za preživetje. Zavetišče v Horjulu je tudi edino, kjer oskrbniki - Polona in njeni dve hčeri - ves čas živijo. Živali nikoli ne uspava le zato, ker je zanje potekel rok, v katerem so občine zanje pripravljene plačevati. Ko se rok izteče, za žival skrbi sama, s prostovoljnimi prispevki.
Boris Pahor, pisatelj
Po nastopih Borisa Pahorja na italijanski televiziji (kjer je italijanski publiki povedal vse, kar bi ji morala že zdavnaj dati vedeti slovenska država) in na letošnjem frankfurtskem sejmu je mogoče reči, da je klasik, uspešnica in (evropska) neznanka, vsekakor pa nespregledljivo ime tukajšnjega literarnega prizorišča, ki se ne pusti zmesti žlahtnim letom. Da se o njem govori kot o mogočem kandidatu za Nobelovo nagrado, je le okras na torti, bistveno je, da se njegova dela ne le čedalje več prevajajo, ampak dobivajo vedno večji evropski odziv. Pa tudi na domačem prizorišču se Pahorjeva beseda čedalje bolj sliši in pri tem ne igra le na podobo modrega starca, ampak se loteva in komentira tako rekoč vse nacionalno zagatne podrobnosti.
Tone Pavček, pesnik
Tone Pavček je tisti slovenski pesnik, čigar poezija premore največ življenjske vedrine, svetovnonazorske svetlobe in pogumnega trkanja na prihodnost - in to že več kot pol stoletja. Zato je Pavček najbolj prepoznan med sodobnimi pesniki, kar se je jasno pokazalo ob njegovi letošnji osemdesetletnici, ko mu je izšlo pet različnih knjig (ki so kljub visoki nakladi večinoma razprodane), ob tej priložnosti je prepotoval tudi skoraj vso Slovenijo, toliko je bilo vabil. Ni samo pesnik, ampak tudi družbeni in družabni človek, ki zna odlično artikulirati kulturni in nacionalni interes. Njegovo vedro in zgovorno pojavo poznajo tako rekoč vsi Slovenci.
Marko Kranjec, guverner Banke Slovenije
Marko Kranjec je sredi lanskega leta postal guverner Banke Slovenije in član sveta guvernerjev Evropske centralne banke (ECB). Po vstopu v ECB je takoj javno opozoril na možne razsežnosti tedaj še omejene finančne in gospodarske krize. Banke in državljane je že od jeseni lani javno opozarjal na pomen stabilnosti finančnega sistema in grožnje, ki izhajajo iz precenjenih delnic in potencialno slabih bančnih posojil. Njegova svarila so se letos pokazala za več kot umestna. Pred časom je skupaj s staro in novo vlado sodeloval pri pripravi pomembnih ukrepov za zajezitev finančne krize in kreditnega krča v Sloveniji, v odmevnem intervjuju za Sobotno prilogo Dela je med drugim poudaril svoje kritične poglede na slab nadzor v bankah.
Marko Mikuž, vodja slovenskih znanstvenikov v Cernu
Marko Mikuž je profesor na ljubljanski fakulteti za matematiko in fiziko, vodja odseka za eksperimentalno fiziko osnovnih delcev na Institutu Jožef Stefan v Ljubljani in Zoisov nagrajenec za vrhunske znanstvene dosežke v fiziki osnovnih delcev. Je vodja slovenskih znanstvenikov, ki v evropskem laboratoriju Cern v Ženevi sodelujejo pri projektu velikega hadronskega trkalnika LHC (vključenih je več kot 2000 fizikov iz 37 držav). Mikuž vodi slovenske znanstvenike, ki sodelujejo pri detektorju Atlas. Ta naj bi poskušal odkriti Higgsov bozon, ki je po napovedih kvantne mehanike še zadnji manjkajoči osnovni delec.
Spomenka Hribar, sociologinja, filozofinja in publicistka
Spomenka Hribar je bila med prvimi »udarniki«, ki so postavljali temelje samostojne in demokratične Slovenije. Od osamosvojitve budno spremlja družbene anomalije in ostro kritizira vladajočo politiko ne glede na to, ali je leva ali desna. »Vedno povem, kar mislim,« je pred letošnjimi volitvami povedala v intervjuju za Sobotno prilogo Dela. V letih, ko je bilo v Sloveniji malo razlogov za smeh, je ni bilo strah, še več, nikomur ni dovolila, da bi jo poskušal ustrahovati. Pogumno; čeprav se - verjeli ali ne - nima za pogumnega človeka. Za zasluge na področju človekovih pravic je letos prejela nagrado mednarodne medijske organizacije Seemo.
Primož Kozmus, športnik, dobitnik zlatega olimpijskega odličja
Slovenski nebeški metalec Primož Kozmus je sredi avgusta v Pekingu uresničil veliki sen našega vrhunskega športa: osvojil je zlato kolajno v eni najprestižnejših olimpijskih panog. V neponovljivi predstavi je njegovo kladivo šestkrat poletelo več kot 80 metrov, zmagoviti met je bil dolg 82,02 metra. Osemindvajsetletni Brežičan je z zmagovitim projektom svetu predstavil pojem slovenske športne odličnosti, odobravanje naše športne sfere je požel tudi z bojem za ustrezen status vrhunskih športnikov.
Ivo Boscarol, podjetnik
Boscarol, direktor in lastnik podjetja Pipistrel Ajdovščina, je tudi letos žel zavidljive uspehe. Aprila so ga povabili na najuglednejši simpozij o električnih letalih na svetu; v San Franciscu je njegova delovna skupina predstavila (zdaj že) znameniti taurus electro. Mark Moore iz Nasinega raziskovalnega središča Langley mu je zatem sporočil, da je »zaradi Pipistrela v skrbeh za prihodnost malih ameriških proizvajalcev letal«. Na mednarodnem tekmovanju malih osebnih letal Nasa General Aviation Technology Challenge avgusta v ZDA je njegovo ultralahki Virus 912 ubranil lansko prvo mesto na svetu. Slovenska posadka je zmagala v osmih disciplinah od 12.
Marta Gorjup Brejc, predsednica uprave Peka
Gorjup Brejčeva je vodenje Peka prevzela na začetku leta 2001, ko je bila tržiška družba v velikih težavah in tik pred stečajem. Po uspešni sanaciji družba zdaj po njenim vodstvom že peto leto posluje z dobičkom. Čeprav gre za delovno intenzivno panogo, jim je v skupini uspelo ohraniti približno tisoč delovnih mest, letos pa so celo zaposlili nekaj novih ljudi iz gorenjskih podjetij, ki so šla v likvidacijo. Pekovi delavci bodo letos kljub gospodarski krizi prejeli tudi božičnico. Poleg tega si je Gorjup Brejčeva drznila v sodelovanju s slovenskim oblikovalcem Milanom Gačanovičem Pekove čevlje postaviti ob bok drugim priznanim znamkam.
